V zgodovini metal glasbe imamo več mest, ki so v določenem obdobju postala sinonim za določeno zvrst metal glasbe. Tako je švedski Göteborg sinonim za (melodični) death metal, Bay Area območje San Francisca je izenačeno s thrash metalom, Los Angeles pa z glamerji. So pa območja, ki so bila v določenem času samo metal, od koder so izhajali vrhunski bandi raznih zvrsti. Eno takšnih je bila Florida, ki je na prestopu v 90. veljala za valilnico vrhunskega death metala. A nekaj let pred tem je bila ta ameriška zvezna država znana predvsem po progresivnem heavy metalu; od tam namreč izhajajo tako Savatage kot tudi današnji headlinerji Crimson Glory. Ti so svoj prvenec izdali leta 1986, sprva pri lokalni založbi Par Records, nato pa pri založbi Roadracer Records, ki se je nato preimenovala v Roadrunner. In prav ta prvenec si bomo ogledali in poslušali danes. In kot prva plošča v zgodovini Ropotarnice je tale recenzirana ob poslušanju vinilne verzije.

Crimson Glory so nastali leta 1979, sprva pod imenom Pierced Arrow, ime pa so nato spremenili v Beowulf, nato pa so se skupaj z zasedbo ustalili pod imenom Crimson Glory. Glasba je imela od samega začetka precej progresivnih vplivov, kar je zelo očitno tudi na prvencu, ki ga že od začetka prevevajo delikatni kitarski aranžmaji, v katerih se akustična kitara prepleta z udarnimi električnimi riffi. Ploščo sicer odpre epska Valhalla, eden od vrhuncev plošče, ki pa za razliko od sonaslovjene klasike Blind Guardian ne stavi na hitrost temveč na ustvarjanje prave epske atmosfere. Ta se gradi s številnimi kitarskimi vložki, ki so bogato naloženi na osnovno, sicer dokaj bazično riffanje, vse skupaj pa je podkrepljeno še z dobro dozo sicer nevsiljivih klaviatur, kulminacija vsega pa je seveda odličen sing along refren in odlična, »100 % metal« solaža, ki se zaključi s še enim nadčloveško visokim krikom Midnighta. Heavy fešto nadaljuje komad Dragon Lady, kjer se band spet posluži bolj kompleksnega ritma, sama pesem pa se začne s skoraj happy kitarskim leadom in še enim stratosferskim krikom Midnighta, kakršnih smo v tej točki že skorajda navajeni. Samo pesem odlikuje tudi speven refren, komad pa potrdi poslušalčeva sumničenja: Crimson Glory stavijo na višino. Ne samo vokala, tudi kitare komaj čakajo, da se poženejo v višje lege, visoko so uglašeni celo bobni. Kljub nekaj nestandardnim ritmičnim prijemom pa so Crimson Glory v svojem bistvu – podobno kot Queensrÿche in Savatage – bližje heavy metalu kot progresivni metal glasbi, kot jo poznamo danes, pravi preskok so v tem pogledu vseeno pomenila dela Fates Warning in seveda Dream Theater. Sledi Heart of Steel, polbalada, ki z naslovom sicer namigne na sonarodnjake Manowar, a komad ne vsebuje niti odstotka kiča bojevitih rojakov, ob počasnem baladnem refrenu namreč gradi atmosfero do pravega crescenda v bombastičnem refrenu. Crimson Glory se v mid tempo ritmu počutijo najbolj domače, to dokazuje tudi naslednja skladba Azrael, ki na samem albumu pravzaprav ne izstopa v nobeni kategoriji, lahko bi ji zlobno rekli celo filler. A večina današnjih heavy metal bandov bi za takšen filler dala štiri bobnarjeve palčke, tri trzalice, dva instagram posta in enega basista.

Na tej točki me je čakalo donedavna povsem pozabljeno dejanje – treba je bilo namreč obrniti ploščo. Drugo polovico albuma odpre vojaško zveneče odštevanje, po katerem se band takoj sname z verige in dobesedno oddivja v otvoritveno Mayday, kjer se ponovno izkaže tudi prvi adut skupine – stratosfersko visok vokal pevca Midnighta. Človek z lahkoto dosega dišave, ki so bile pred tem rezervirane za Kinga Diamonda, a Midnight svojemu falcetu za razliko od danskega kolega doda nekaj več barve in karakterja, skratka, mojim ušesom je mnogo bolj prijazen. Mayday se po nekaj minutah brezšivno prelevi v midtempo komad Queen of the Masquarade, Kraljico pustnega bala po dobrih petih minutah v zvočnikih zamenja Angels of War, skladba z nekoliko razvlečenim uvodom, kakršni so bili moderni v 80., z zvoki laserskih izstrelkov in zadušenim, kvazizlobnim govorom v ozadju. Sama glasba s prvim riffom spomni na Diov Holy Diver, žal pa pesem kasneje nekoliko razvodeni in jo lahko tako označim za najšibkejši del albuma. Še enkrat pa naj poudarim, da zares slabih momentov ta album ne premore. No, sam zaključek albuma pa je nekaj posebnega. Lost Reflections je namreč v večini dela napol klasična akustična balada, kjer poleg kitare za grajenje atmosfere spet skrbijo klaviature, Midnight pa v nekaterih delih zveni skoraj srhljivo podobno Jonu Olivi. Vokal ni sladkoben, kot bi načeloma pripadel baladi, temveč ima v svojem bistvu temačne, skrivenčene kvalitete, zaradi česar same pesmi nikakor ne moremo uvrsti v kategorijo »še ena pozabljiva balada«. Od slednje nečastne oznake se vsekakor loči tudi na dobrih treh minutah, ko se po navideznem tihem zaključku skorajda v trenutku razdivja kot poletna nevihta, a ta je zgolj zelo kratka osvežitev za konec albuma, ki se nato z nekaj shizofrenimi vzkliki izteče.

Crimson Glory so se sredi 80. ob poplavi metal bandov odločili za vizualno odstopanje od glavnine s tem, da so si nadeli brezizrazne kovinske maske, ena takih krasi tudi naslovnico albuma. A zvoki, vrezani v žlahtnočrno plastiko dokazujejo, da kaj takšnega ni bilo potrebno. Crimson Glory so s prvencem dokazali, da so zvočno dovolj samosvoji in da ni bojazni, da bi jih kdo zamešal z Metallico ali Poison. In četudi nikoli niso posegli po svetovni ali vsaj ekstenzivni MTV slavi, so njihova dela še danes cenjeni elementi heavy metal zakladnice za sladokusce.