Skoraj eno leto po izidu dolgometražnega Ascension Codes, ki je nasledil danes že osem let starega Kindly Bent to Free Us, so progresivci Cynic izdali še instrumentalno verzijo albuma v obliki kratkometražca. Gre za skoraj 40-minutni, osemkomadni, razmeroma sproščen progresivni metal ikoničnega banda z vidnimi člani na metal sceni. Skupaj z daljšo verzijo Ascension Codes sta to prva albuma, odkar je znotraj banda prišlo do dveh zaporednih tragedij v zelo kratkem časovnem zamiku. Kot smo poročali, sta v letu 2020 preminula tako bobnar Sean Reinert kot tudi basist Sean Malone. Skoraj leto kasneje po smrti slednjega je kitarist in vokalist Paul Masvidal javno naznanil, da je Malone storil samomor, Cynic pa so mu posvetili videospot, ki je bil obenem namenjen zbiranju denarja za organizacije, ki se ukvarjajo s preprečevanjem samomorov. Mnoge sta iz tega razloga nova izida presenetila, saj sta v bandu ostala le še Paul Masvidal (kitara, vokali) in Matt Lynch (bobni), ki je v sodobni zgodovini banda s Cynic že sodeloval. Že samo zaradi take vztrajnosti si Cynic zaslužijo pohvalo, vendar preidimo k glasbi.

EP je prijeten za poslušanje glasbe v ozadju, medtem ko opravljamo mentalno zahtevna opravila. Gre za ploščo progresivnega metala z dodanimi elementi jazz glasbe, kar je čisto super za nepredrzen izklop od realnosti in izostren fokus na kar koli pač opravljamo. Glasba je dovolj kompleksna, da odmislimo šume okolice, istočasno dovolj prizemljena, da misli ne odtavajo po svoje. Predvsem odsotnost vokalov, ki so pri Cynic večkrat zaradi dodanih efektov nadvse transcendentni, omogoča ustvariti neko distanco od samega poslušanja glasbe. Istočasno je plošča gotovo primerna tudi za tiste, ki bi se radi natančneje poglobili v instrumentalne dele skladb. Večina misticizma, ki je v albumih Cynic dominantna tematika, pa se v EP-ju izgubi, ne samo zaradi pomanjkanja evokativnih vokalov, temveč (in predvsem) zaradi povezovalnih komadov v daljši različici albuma. Več o tem v nadaljevanju. Skratka, izgubi se nekaj duše iz Ascension Codes, vendar rezultat je poenostavljen in lažje sledljiv izdelek, ki da nek hiter vpogled v instrumentalne tehnike Cynic. Te pa so v vsakem primeru vrhunske.

Odločitev izdaje EP-ja pa postane dokaj neobičajna, ko ga primerjamo z daljšo različico, ki vključuje vokale. Prelomnica med kratkometražcem in dolgometražcem je tu dokaj vprašljiva. Razlika v minutaži obeh albumov je zgolj 11 minut, zanimivo pa postane, če se vprašamo, čemu lahko pripišemo teh dodatnih 11 minut na daljši verziji albuma, ki vključuje tudi vokale. Izkaže se, da je največja razlika v tem, da ima originalni izid Ascension Codes med posameznimi komadi še od 20 do 45 sekund kratke, prehodne komade z dokaj skrivnostnimi naslovi. Deveterica skrivnostnih komadov z naslovi, kot sta Mu-45* in A’-va432, s svojimi brbotajočimi in enigmatičnimi šumi sintetizatorja, nežnimi toni klavirja in sočasnim ženskim vokalom predstavlja torej polovico vseh 18 komadov albuma. Instrumentalni EP, ki je izšel 7. oktobra letos, sestavlja osem izbranih komadov z dolgometražca tako, da so prehodni komadi v celoti izpuščeni. Poleg tega na instrumentalnem EP-ju ne najdemo instrumentalne verzije DNA Activation Template. Gre za več kot petminutni komad, v katerem se prve štiri minute počasno razvija in ustvarja skrivnostno atmosfero prek robotskih vokalov in sintetizatorja. Šele proti koncu komada za kratek čas nastopijo kitare in bobni. Komad je bil verjetno izpuščen, ker k instrumentalnim različicam albuma preprosto ne bi ničesar prispeval.

Instrumentalni EP se torej začne z The Winged Ones. Ta komad je sicer tudi na dolgometražcu instrumentalen, vendar se oba razlikujeta v dolžini. Oziroma še več: z izjemo pesmi Elements and Their Inhabitants in Diamon Light Body se instrumentalna in različica, ki vključuje vokale, vseh istonaslovljenih komadov razlikujeta po dolžini, brez nekega opaznega pravila, katera različica naj bo daljša. Že omenjena The Winged Ones je na primer na instrumentalnem EP-ju več kot minuto daljša kot na dolgometražcu, medtem ko je Mythical Seprents na instrumentalnem EP-ju prek 40 sekund krajša.

Obe izdaji sta torej vrhunski, vendar je po pričakovanju dolgometražec bistveno popolnejši. Pri tej se lahko poslušalec namreč bistveno bolj vživi in popolnoma odklopi od zunanjega sveta ter napoti na 50-minutno mistično potovanje. Instrumentalni EP pa nam Ascension Codes predstavi le površinsko, čeprav vsebuje praktično vse komade. Izjema so le kratki in nadvse skrivnostni prehodni komadi, ki so očitno še kako pomemben del albuma. Z njihovo pomočjo se Ascension Codes poveže v neko celoto, medtem ko gre pri instrumentalni verziji le za osem med seboj nepovezanih skladb. Sam cilj sicer poslušnega EP-ja potemtakem ni popolnoma jasen.