Saj poznate tisti občutek, ko nek plošček prvič položiš v predvajalnik, se nasloniš nazaj in prisluhneš, nakar te naenkrat preleti: »Kje sem že to slišal?« V primeru Decayed in njihovega albuma Lusitanian Black Fucking Metal se odgovor glasi: »Saj res, pri Bathory.« Novembra 2011 so portugalski Decayed izdali deveti studijski album, toda splošna nezainteresiranost za ta del Evrope, kjer se sicer tudi piše in živi kakovosten black metal, je bila glavni razlog za pozno odkritje tega banda. In to kljub 44. izdajam ponosne diskografije Portugalcev, ki so na sceni že od leta 1990.
Ker je dotični album edini kontakt, ki sem ga do sedaj imel s tem bandom, ga torej ne morem povsem objektivno uvrstiti v njihov celotni opus. Na podlagi izkušenj lahko samo predvidevam, da svojega stila niso drastično spremenili, kar bi bilo za band njihovega kova tudi povsem neobičajno. Decayed na Lusitanian Black Fucking Metal namreč igrajo black metal, ki sloni na black metalu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Če dobro premislim, se Decayed pri ustvarjanju glasbe niso le naslonili na prvi val black metala, temveč so ga konkretno zajahali in se z njim ekscesivno poigrali, preden so ga povsem ukrotili. In od takrat ob vsakem naporu iz vseh por svojega telesa oddajajo s thrashem obarvani black metal, s katerim so postali slavni Bathory, Venom & Co.
Če ste sedaj mislili, da sem ponovno izpostavil Bathory, ker ta spada med najljubše bande Rada Pezdirja ali ker se ne bi spomnil katerega drugega, naj vas popravim. Bathory v povezavi z albumom Lusitanian Black Fucking Metal omenjam, ker se je na seznamu komadov na zadnji strani naslovnice »slučajno« znašel naslov komada 13 Candles (poleg priredbe komada Dead City, ki so ga na svojem edinem studijskem albumu Malevolent Assault Of Tomorrow leta 1987 izdali nemški thrasherji Violent Force). S priredbami sicer ni nič narobe. Objavljanja priredb se poslužujejo tako uveljavljeni in znani kot tudi manj uveljavljeni in manj znani bandi. Prvi večinoma zaradi poklona določenemu bandu ali zaradi poudarjanja korenin, medtem ko slednji s priredbo nabirajo plus točke in hkrati poskrbijo za lažje žanrsko predalčkanje. Po dvaindvajsetih letih obstoja bi bilo nekako logično, da Decayed prištevamo k prvi skupini, kar pa seveda ni tako. Trojici iz Portugalske enostavno manjka ustrezna prepoznavnost, razlogi za to pa tičijo v pomanjkanju lastne glasbene identitete. Decayed bi lahko na podlagi slišanih sedmih avtorskih komadov in dveh priredb brez težav kategoriziral kot Bathory cover band, saj imam ves čas občutek, da poslušam Quorthona. To velja še posebej v primeru komada Como negro abutre, katerega glavni riff zveni kot riff iz legendarnega Woman Of Dark Desires.
Toda preden Decayed na osnovi Lusitanian Black Fucking Metal povsem odpišeš, bi predlagal, da še prej prisluhneš kateremu starejšemu albumu. In če tam zvenijo nekoliko manj kot Bathory, ti bo morda njihova glasba celo všeč, saj so na Lusitanian Black Fucking Metal kljub vsemu predstavili nekaj zanimivih idej in riffov.