Stupmørke

BlodkarskStupmørke

Blodkarsk

Stupmørke

War Productions, 2025

27. 11. 2025

Po poslušanju že ne vem več točno katere plošče ne vem več katerega (pod)žanra metala se je moje uho spotaknilo (v pozitivnem pomenu rabe izraza) ob surov zvok plošče Stupmørke – tretje celovečerne izdaje Norvežanov Blodkarsk.

Gre za srednje hiter black metal1 z vrlinami klasične norveške šole z dobro zloženo, čustveno močno izrazno in izpovedno glasbo ter izrazitim vokalom. Glasba svojo melodiko črpa iz »temeljnih glasbil«, tj. iz igranja kitar ter bas kitare in se pri tem ne naslanja na rabo klaviatur. Igranje bobnov nastopa kot »joker iz ozadja«, ki zaokroža končno podobo, moč in lepoto pesmi.  Velja dodati, da ne gre za ledeno mrzel in zlo zveneč black metal, ampak bolj za njegov mračno-nasilni pododtenek. Glasba je zato silna, nasilna in skozi melodije mestoma mogočna in se ne podaja v (predloga) valovanja ustvarjanja atmosfere različnih pejsažev. Tu in tam se morda zazna noto odmeva tempa Watain ter/oziroma Mork, kar omenjam v smislu pohvale kakovosti.

Med pesmimi na plošči so mi v spominu najbolj ostale:2

Gammelerik deluje v svojem prelivanju moči blackmetalske kitarske melodike kot živi plamen, ki se z dviganjem in spuščanjem hitrosti vsakič sproti razžari. Seveda slika plamena v svojem bistvu ohranja surovost in moč ognja, ki se najlepše kaže v navidezni »razštelanosti« kot bolečina ostrega igranja kitar. Če smo v prvem delu dobili upodobitev gorenja plamena, se ta v drugem delu, ki ga naznači kratek intermezzo igranja zgolj nedistorziranih kitar, skozi intenzivnejše, hitrejše in bolj melodično zveneče igranje kitar, usodno udarjajoče bobnanje ter bolj »iz pekočine gorečih pljuč« izdavljeni vokal, spremeni v neustavljiv požar. Vrtinci ognja pekočih čustev se s kitarskimi melodijami (in vokalom) dvigajo v nebo in žgejo zrak okrog sebe … Prečudovito blackmetalsko.

Mesto najbolj plastičnega in celovitega prikaza odličnosti pri igranju klasičnega (norveškega) black metala v mojih ušesih zaseda pesem Hammarstorm. Vokal je razumljiv in mračno odmevajoč in kar je še posebej lepo – kot izrazna oblika čustev se pojavlja tudi kot krik. Bobni kot potresni sunki, ki sprožajo podore kamenja, lomijo in trgajo hitrejše igranje kitar. Najlepši so počasnejši deli pesmi, kjer v ospredje stopita moč vokalov in bobnov, vendar slednji ne bi bilo tako lepi, ko jim ne bi (in to v prav taki obliko, kot so) sledili hitrejši deli. Tako je pesem raznolika in bogata, tako pri glasbenem izražanju kot po izražanju intenzivnosti čustev. Nasilna, mogočna, močna in brezkompromisna pesem do konca, to je to!

V pesmi Syggfuri nedistorziran kitarski uvod v vsej svoji preprostosti zasije v sili melanholije in zaradi take svoje narave (v primerjavi s sporočilnostjo in duhom ostalih pesmi na plošči) deluje prav pretresljivo. Blackmetalska vihra bobnov, basa in kitar, ki v nekem trenutku udari v pesem, občutek melanholije razžari in oplemeniti s surovim besom. Vokal da ustvarjanju takih občutij s svojo surovo, a tudi žalostno noto le še popoln zaključek. In kar je pri pesmi najlepše, skozi svoj potek in razvoj glasbe se občutek jezne melanholije ne ponavlja, marveč se razvije v pravcati melanholični bes! Pesem se zaključi v ponovno nedistorziranem igranju kitar in nas pusti v stanju intenzivnega predihavanja besa v melanholiji. Pesem predstavlja popoln prikaz mojstrstva igranja s čustvi in doživljanj skozi ustvarjanje glasbe.

Goillbåsti zveni manj klasično blackmetalsko, saj zaradi bolj junaško zvenečih, sicer še vedno ostrih, kitarskih melodij ter ritmike potegne bolj na viking black metal. V tem duhu bi zaradi ritma pesmi in načina rabe grim vokala skoraj lahko zatrdil, da v glasbi slišim duh dela Einherjer. Skozi vokal izražena čustva so močna in eksplodirajo v trenutku izbruha hitrejšega igranja kitar. Tako pesem pokaže veliko vsebinsko bogastvo. Glede na to, da gre za viking black metal, pesem v svoji srži ohranja surovo moč black metala in se niti v trenutku ne oddalji od njega. S to svojo lepo nravjo poteši tisto danes že skoraj ne več potešljivo potrebo po pravovrstnem viking black metalu, kakršnega danes zna igrati le še res malokatera skupina.

Odlično in lepo se je ob poslušanju plošče, kot je tu recenzirana, znova prepričati in utrditi v veri, da glasba črnega plamena metala tudi v eni svojih matičnih dežel živi, se razvija in ohranja svoje izročilo tudi preko dela »novejših« skupin. Ja, Blodkarsk bi si želel slišati tudi v živo.


[1] Ki vsebuje tudi tako hitrejše kot tudi počasnejše dele glasbe.
[2] Kar seveda ne pomeni, da so preostale pesmi slabše. Nasprotno, ocenjujem, da so tudi vse ostale tako dobre, da lahko poslušalcu črnega plamena metala postanejo najboljše.

Avtor:Marko Lemaić