S svojim drugim albumom Materia Negra želi dvoglava black metalska zasedba Medo še naprej sejati strah in trepet med svojimi privrženci. Kdor zasedbe ne pozna in se ravna le po imenu, se bo sprva nasmehnil, saj ga ni pravega metalca, ki se boji plišastih igračk. Od kod torej strah in trepet? Za to je potrebnega nekaj znanja portugalskega jezika, spretne uporabe strica Googla ali poznavanja albuma. V mojem primeru se je najprej zgodilo slednje, nakar sem se odločil, da razbijem ta absurd, s katerim se srečuje večina black metal navdušencev slovanskega porekla. Medo v portugalščini torej pomeni strah, groza, bojazen.
In kako sejeta Portugalca strah po svetu? Na resnično kaotičen in deloma nerazumljiv način. Ta kaos in nerazumevanje pa se ne nanašata neposredno na glasbeno izražanje, temveč na stilski kaos, ki spominja na Grand Declaration of War od Mayhem ali Erotic Funeral od Gaahlskagg. Toda le na strukturni ravni albuma kot celote, čeprav morda Materia Negra tu in tam spominja na kakšen riffe iz hiše Mayhem. Fluidnost albuma torej neprestano prekinjajo intri in outri, tako v obliki samostojne pesmi kot tudi v obliki začetka ali konca posamezne skladbe. Na tem mestu pa želim le še poudariti, da navedena albuma norveških glasbenikov služita izključno namenu boljšega razumevanja strukture Materia Negra.
Album se torej prične z introm. Idejno se Medo I (bobni, kitara, klaviature) in Medo II (vokali) pri komponiranju nista kaj preveč potrudila, saj se jima je intro legendarnega demo posnetka A Sorcery Written In Blood od Gorgoroth očitno tako dopadel, da sta ga kar prevzela in raztegnila na točno minuto in pol. Sledita dva black metal komada, O Portador Das Tormentas in You Will Never Burn All The Witches, v enostavni, vendar vseeno zanimivi old-school maniri. Ponovno sledi intro oziroma bolje rečeno intermezzo, ki se z atmosfero navedenih pesmi ujema kot bela nevesta na pogrebu. Tale intermezzo ni nič drugega kot »focn« v obraz poslušalca, ki je z navdušenjem spremljal razvijanje atmosfere dveh prvih pravih black metal komadov. Morda pa naj bi tale premor pripravil poslušalca na osrednjo mojstrovino albuma, komad z naslovom Medium, ki traja skoraj deset minut in je postavljen na sredino albuma kot nekakšen otok sredi pustega morja. Temu komadu namreč sledi še eden intermezzo. Nato pa tempo do zaključne skladbe Rituale Romanum (outra) prekinjajo le še kratki intri in outri posameznega komada.
Naloga takšnih in podobnih premorov je sicer jasna: medsebojno povezovanje komadov. Toda ravno te naloge, kot že omenjeno, ne izpolnjujejo najbolje, saj delujejo bolj kot nekakšna mašila, ki po nepotrebnem raztegnejo minutažo albuma preko petdeset minut. Še posebej velja to za že omenjeni zadnji komad, ki se vleče vsega skupaj skoraj osem minut in nima nobene prave glasbene vrednosti.
Če izluščim vse nepotrebne intre in outre ter intermezze, potem ostane sedem izredno poslušljivih black metal skladb, pri katerih pa atmosferični deli, obarvani s citiranjem v portugalščini (?) in preostalim balastom, sploh ne motijo. Dejansko je celo tako, da postanejo premori s ponavljajočim poslušanjem Materie Negre vedno manj moteči oziroma se jih poslušalec nauči preslišati. Izjema pa nekako še zmeraj ostane zadnja skladba, ki je ne potrebuje ne ta album, ne kateri koli drug.