Deceased letos obeležujejo 40 let obstoja, no, ne ravno 40 – če vzamemo v obzir zgolj ime skupine, ta pod zdajšnjim deluje 39 let, na začetku pa so si nadeli ime Mad Butcher, kasneje Evil Axe, šele nato, leta 1985, so postali tisti ta pravi Deceased, (skoraj) kot jih poznamo še danes. V vsakem primeru pa v Združenih državah in po širnem svetu neizpodbitno veljajo za veterane metalske scene. Preigravajo eno fino mešanico grotesknega death metala in primesi iz drugih podžanrov, zato mu danes že težko rečeš death metal, ne da bi se ti v grlu naredil cmok. V karieri so se glasbeno z vsako naslednjo izdajo nekako bolj in bolj oddaljili od tipičnega, šablonskega in brutalnega death metala, saj so čedalje bolj vgrajevali prvine sorodnih in tudi za odtenek bolj oddaljenih zvrsti, kot sta thrash metal in nekoliko netradicionalni heavy metal.

Kako pa ta kombinacija zveni na najnovejšem studijskem izdelku, izdelku številka enajst, ki sliši na ime Children of the Morgue? Otroci mrtvašnice, sila drzen naslov, ki ima malce pekoč priokus, a vendar precej obeta, mar ne? Obeti so torej dobri, poglejmo, kakšen pa je izdelek.

Že sam naslov albuma, Children of the Morgue, nas pred poslušanjem pripravi na eno precej groteskno in temačno kreacijo, brez olepšav in dlake na jeziku. Ta grotesknost je tudi grafično zelo dobro upodobljena s temačno naslovnico, ki pa me stilsko nekako spominja na slog naslovnic skupine Korn, in odkrito še vedno ne vem, ali mi je zares všeč ali ne. Pa pustimo naslovnico pri miru, saj imajo vsake oči svojega malarja, ne? Glasba. Kako pa kaj izpade glasba?

Album ponuja dvanajst skladb, od katerih štiri krajše služijo kot intermezzo oziroma uvodnik v naslednji komad, od teh pa sta Destination: Morgue in Turn to Wither tako prekleto dobri in nalezljivi, da sem kar malo jezen, da niso iz njiju naredili dveh pravnomočnih skladb. Destinatination: Morgue je krasen uvodnik melanholičnih kitarskih riffov in počasnega ritma, ko kar vidiš pogrebni sprevod korakati zadnjo pot, na kar se pripravi tudi poslušalec. Ampak pozor, ta počasni korak kaj kmalu, po slabi minuti in pol, razbije naslovna skladba, ki ti v možgane ustreli vesel, skoraj punkrockovski uvodni riff. Prvi šok-efekt izdelka, tako vesel, poskočen ritem, a govora je o otrocih iz mrtvašnice. Kasneje se skladba razvija skozi brutalne thrasherske in kaotične death metalske riffe. Že s to skladbo sâmo poslušalcu skupina predstavi vse, kar izdelek tudi ponuja, energičnost, križanje zvrsti, kombinacijo otroškega veselja in pogrebne žalosti ter ciničnost besedil, odpetih z mogočnim in prodornim, za death metal precej razločnim vokalom ustanovnega člana Kinga Fowleyja.

Plošček vseskozi ohranja energičnost in raznolikost brez nesmiselnih »fillerjev«, kot so praviloma posiljene skladbe, ki služijo na albumih samo za število, a-a, tukaj jih ni. Za moj skromni okus postaja album iz skladbe v skladbo boljši, bolj zanimiv in bolj surov. Tako so skladbe Eerie Wavelenghts, ki je tudi moj absolutni favorit izdelka, Fed to Mother Earth ob spremljavi ženskih back vokalov, Brooding Lament in zaključna Farewell (Taken to Forever) z nekoliko netipično minutažo skoraj devetih minut prava poslastica za ljubitelje čistokrvnega, starošolskega death metala. Z omenjenimi skladbami se skupina vrača precej nazaj k bistvu death metala, slednja pa se zaključi z enakim, a bolj energičnim refrenom kot naslovna skladba in služi kot perfekten zaključek potovanja po mrtvašnici.

Definitivno gre za vzorčni izdelek, ki dokazuje, da se tudi po toliko aktivnih letih še zmeraj da ustvariti glasbo, s katero ne postaneš dolgočasen, izrabljen ali kopija samega sebe. Otroci mrtvašnice so tako v mojih ušesih pustili zelo pozitiven pečat, zato naj jim bo lahka zemlja.