Francoski fantovski kvintet Destinty, ki se je v začetku leta dokaj neuspešno predstavil v Orto baru, predstavlja svoj že šesti studijski izdelek. Tokrat so se usmerili v thrash/death vode, medtem ko so prej raje preigravali black/death, na prejšnjem izdelku Synthetic Existence pa so dodali še kakšen sample simfoničnega black metala.
Že na prejšnjem albumu so Destinity krepko presenetili, ker so se stilsko preoblikovali. Verjetno je k temu pripomogla zamenjava nekaterih članov. Tokrat nadaljujejo godbo z albuma Synthetic Existence, samo da ni prisotnih toliko samplov simfoničnega black metala. Vseeno pa je samplov toliko, da nimajo povsod pravega smisla. Kitarista Zephiros in Ponce poleg thrash/death riffov ponudita še kakšen melodičen vložek. Ponekod je moč slišati kakšne solaže, ki bi bile lahko malce bolj domiselne. Nič posebnega, bi lahko trdili, vendar so aranžmaji zelo pestri in poslušalec ne dobi takoj občutka, da gre za tipične vsakdanje strukture. Ritem sekciji nimamo kaj očitati, še posebej pa ne bobnarju, ki se poslužuje predvsem metalcorovske tehnike uporabe pedalov, pa tudi blasti mu niso tuji. Dokaj dolgočasen pa je vokal, ki monoton growl kombinira s čistimi vokali, ki bi bili lahko nadomeščeni s čim bolj ustreznim.
Na albumu me je predvsem zmotil zvok kitar, ki je sicer jasen, vendar ni masiven, s čimer album ni tako prebavljiv. Producent Jacob Hansen postaja danes vedno bolj uveljavljen, vendar bi bili Destinity lahko malce bolj dovršeni. Ne zveni vse dobro, če se le bobne "potriggera".

Primož