Prihodnje leto bodo italijanski progresivni metalci DGM proslavljali desete obletnico delovanja. Do sedaj so izdali tri albume, ki pa so z izjemo Japonske zelo redko prestopili meje “Škornja”. Vseeno so jih v dežel vzhajajočega sonca že označili kot evropski odgovor na Dream Theater in Symphony X.
Peterica tehnično dobro podkovanih glasbenikov poseduje dovolj talenta in znanja, a za dosego kvalitete prej omenjenih bandov jim še marsikaj manjka. Kot prvo bolj samostojna podoba, kajti vidi se, da imata oba banda nanje velik vpliv. Predvsem baladi Invisible Rain in Alone sta “dream theatersko” obarvani, na kar vpliva tudi vokalist Titta Tani, ki se približa vokalu Jamesa LaBria. Drugače je njihova glasba zelo raznolika; ostri staccato riffi se menjavajo z melodičnimi solažami, klaviaturski del variira med klasičnim klavirskim igranjem, krajšimi solo intermezzi in odkrivanjem atmosferičnih elektronskih zvokov v stilu Dereka Sheriniana. Za trdno ogrodje skladb skrbi močna ritem sekcija, ki včasih z bass solo vložki ali udarnim double-bass bobni prevzame glavno vlogo. Nekaj rezerve imajo gotovo še na področju pisanja kompozicij. Za dokončno osvojitev src zahtevnih poslušalcev progresive bo potrebno nivo kompleksnosti še dvigniti. Če pa ciljajo bolj na Symphony X publiko, potem ne bo škodilo nekaj več agresivnosti in udarnosti.

Matjaž