Brez ovinkarjenja; Back To Times Of Splendor je mojstrovina! Disillusion? Prvič slišim, ne verjamem. Pa raje verjemite. Res je, Disillusion so do sedaj v lastni režiji izdali le dva mini albuma, vendar je Back To Times Of Splendor eden najboljših prvencev zadnjih let, kaj šele v letu 2004.
Kaj je tako posebnega na njih? Najbolj grobo opisano so Disillusion death metal band, a v resnici so mnogo več kot to. Tudi niso seštevek elementov Opeth, Soilwork, Emperor, Borknagar, Anathema, ki jih lahko najdemo pri njih. Disillusion je uspelo povezati elemente različnih stilov v celoto. Ne poznajo nobenih omejitev, pri njih je dovoljeno prav vse, melodični in progresivni death deli, black napadi, thrashershe pasaže, atmosferično, akustično preigravanje, progresivno poigravanje. Vse te menjave odigrajo na zelo prefinjen in tehnično izpiljen način in kljub izredni zapletenosti, dinamiki in raznolikosti na koncu vse izpade tako zelo tekoče in smiselno. Glasba kar kipi od silnega čustvenega naboja in energije, ki ne pojenja tudi v umirjenih delih. Enako kot za glasbo velja za »kameleonski« vokal pevca/kitarista Vurtoxa – emocionalno, agresivno, brutalno, melanholično, mogočno, karizmatično, neverjetno, kako z lahkoto lahko vse odpoje. Njegov spekter je še širši kot od Mikaela Akerfeldta. Pesmi? Težko se je odločiti, katera je bolj genialna. Petnajstminutni Bacl To Times Of Splendor in The Sleep Of Restless Hour, pol krajši And The Mirror Cracked in Alone I Stand In Fire, ali pa preostali Fall ter A Day By The Lake. Če je že prvenec tako odličen, kaj nas šele čaka!

Matjaž