Sliši se skoraj neverjetno, a Domine so na svojem petem albumu Ancient Spirit Rising prenehali prepevati o zmajih, mečih, vitezih (le še v eni skladbi opevajo svojega junaka Elrica) in se posvetili življenjskim temam kot so veselje, žalost, svoboda in podobno. Domine niso več najbolj epski power metalci izmed vseh?
Res je. Domine sicer še vedno ohranjajo del svoje nezamenljive pripovedne strani, o temah, ki se jih tu lotevajo prepevajo še v svojem značilnem slogu, a sedaj delujejo bolj zrelo, rockersko, občasno spominjajo celo na Meatloaf in njegove epe. Skladbe so še vedno dolge, a kompozicije so sedaj bolj umirjene, tempo so v večini skladb spustili na nekoliko hitrejšo srednjo hitrost. Že sama zunanja podoba je precej drugačna, ko skozi cel album ne poslušaš več neprestano pravljičnih besed in motivov. Morby svojega načina petja ni kaj dosti spreminjal. Seveda se je prilagodil počasnejšemu tempu, njegove linije pa so še vedno zelo melodične. Mogočne epske, double-bass himne so sedaj zamenjale preudarne, hard rockovsko heavy metalske, manj epske skladbe. Kitare ne »pojejo« več junaških solaž, ampak so bolj klasično metalsko naravnane. Pri Tempest Calling, kjer pohodijo na plin in bobnar podkuri s pravo dozo double-bassa, so še najbližje svojim prejšnjim albumom. Domine fani znajo pogrešati skladbe kot Hurricane Master, Thunderstorm, The Aquilonia Suite in podobne, a po štirih albumih malce spremembe dobro dene, kajti vprašanje je, če lahko v smeri, ki so jo ubirali do zdaj, naredijo boljši album od Stormbringer Ruler.
V nasprotju z ostalimi italijanskimi kolegi (Eldritch, Labyrinth), ki so totalno zamočili, ko so hoteli narediti nekaj drugačnega, pa so Domine pokazali, da znajo narediti dober album tudi izven svoje preverjene formule. K njej se bodo verjetno še vrnili, s tem albumom pa so si za v prihodnje odprli nekaj več manevrskega prostora.

Matjaž