Danes pa predstavljam izredno zanimivo najdbo! Zgodila se je tako kot jaz, po očetovih in maminih besedah, čisto po nesreči – zanimalo me je neko nepomembno dejstvo o bandu Tool. Na tipkovnici sem se nekako zatipkal in napisal »dool« in med zadetki je bila med drugim novica o njihovem novem albumu The Shape of Fluidity. Nima smisla odnehati zdaj, sem že mimo točke brez povratka – klik! Pozanimal sem se o skupini in – kot pravimo v zelo neseksualnem ter dolgočasnem smislu v farmacevtski industriji – na »quick and dirty« način poslušal izbrane odseke albuma. Zvok je bil izjemno zanimiv, svež in predvsem takšen, kakršnega ne slišim pogosto.

Da razumemo umetniško delo, je ustaljena družboslovna raziskovalna metoda pozanimati se o umetniku in vseh dejavnikih – okolju delovanja, umestitvi v kulturni čas in prostor, osebnih življenjskih izkušnjah od radosti do trpljenja, literarnih/filozofskih ter drugih družbenih vplivih, ki so vplivali na njegov tok misli, in preprosto vsem, kar je vplivalo na njegovo ustvarjanje. Dool je nizozemska beseda, ki bi jo lahko ohlapno prevedli v »tavanje«. Zasedba ima za sabo tri albume, in sicer Here Now, There Then (2017), Summerland (2020) ter danes opevanega The Shape of Fluidity (2024).

Zdaj pa pride na vrsto trd oreh, in sicer definirati glasbeno zvrst. Paranoidova prva avtoriteta Metal Archives je odpovedala na polni črti oziroma za Dool očitno (še) ni slišala. Drugorazredne spletne strani pa band predalčkajo vse od rocka (psihedelični, progresivni, gotski) do metala (doom, gothic). Ne preostane mi drugega, kot da prislonim lastno šalčko in umestim bandov zvok glede na svoje najboljše razumevanje. Oznako »rock« bom a priori izpustil, ker je preveč široko in nejasno definiran ter zlorabljen pojem (bojda so, glede na državne medije, Coldplay težki rokerji …). Kot dodaten argument proti rocku prilagam nizko uglasitev »doolovskih« kitar – kot stoner, moderen death metal ali djent s karakteristično distorzijo. So pa nedvomno prisotni vplivi psihedelike in progresije. Album ponuja dosti »dolgih solaž«, ki nikakor niso primerne za radijske postaje – Self-Dissect imenitno secira čustva in jih prevede v glasbeni jezik v obliki kitarskega sola. Doom metal je dobra, a lena oznaka – en doomovsko navdahnjen komad kot Hermagorgon še ne prinese »doomladi«. K mešanici stilov bi dodal še vplive post metala in shoegazea, saj se album navsezadnje definira kot fluiden. In da se elegantno rešim iz zagate, kaj, ko bi Dool, podobno kot Tool (in Deftones), preprosto ožigosali kot alternativni metal in bi bil problem rešen? V vsakem primeru je band odkril edinstven in lasten zvok, sicer s predalčkanjem ne bi bilo težav. Naključje ali ne: »the armor's wearing thin« je verz, prisoten tako pri pesmi Venus in Flames od Dool kot Invincible od Tool. Naj še kdo reče, da med bandoma ni vzporednic …

Če že glasba sama negira vse, kar bi lahko definirali kot »rock«, sta lirika ter sporočilo albuma še bolj zgovorna. Težki rokerji pač ne prepevajo o osebnih stiskah, filozofskih vprašanjih ali stvareh, ki ne gredo preprosto v uho ali ne opevajo orgazmov ter hedonistične lahkosti bivanja. Kot cinik, ki ne more ničesar jemati resno, je bila prva stvar, na katero sem pomislil ob naslovu The Shape of Fluidity, pesem Fuck Euphemisms od NOFX, kjer je pivo edina stvar, ki jo ima pevec Fat Mike za fluidno. Dobra stvar besedil je, da vsak človek v njih vidi lastno interpretacijo in pomen – pač glede na osebne izkušnje in preference. Obča tematika, v kateri bi se našel čisto vsak izmed nas, je zagotovo fluidnost v oziru do odnosa posameznika s svetom. Kako ohraniti lastno identiteto in osebnost v svetu, ki se naglo spreminja in zahteva od nas, da smo hkrati vse in nič. Kako hitro se lahko prilagajamo na igranje življenjskih vlog. Zjutraj sem skrben oče in peljem otroke v šolo, čez eno uro prepričujem potencialne stranke, da sem strokovnjak na svojem področju, nato na kratkem odmoru s kolegi debatiramo o nizkotnih moških šankovskih debatah. Prelevim se v čarovnika, ker se debatira o igri s kartami Magic: the Gathering, ki se je moški naučimo v diametralno nasprotni smeri od vagine. Popoldan po službi sem copata, ki nese smeti v smetnjak in pridno gospodinji ter kot Zlatko Dobrič živi, kot žena hoče. Potem sem izvedenec za metal in pišem esej o Dool. Zvečer sem metal zvezda in odigram nekaj kitic na kitaro. Včasih sem hišni mojster, ki popravlja elektriko in vodovod. Enkrat mesečno sem izjemen misijonarski ljubimec med rjuhami. Občasno sem finančni strokovnjak in uredim dohodnino ter poračunam osebno bilanco. Ko sem sam doma, sem pa tisti Ožbej, ki ga nihče ne pozna. Verjetno sem izpustil mnogo vlog, ki jih moram igrati in se jih na tej točki ne spomnim. To je, po mojem skromnem mnenju, rdeča nit The Shape of Fluidity. In sposobnost posameznika, da gladko jadra med vlogami, ne da bi pri tem pozabil svoje prave identitete. Naslovi pesmi, kot so Self-Dissect, The Shape of Fluidity in Currents, so ustrezni naslovi teh idej. Prilagajanje in metamorfoze med vlogami ter vse ovire na tej poti pa bi lahko opisali z naslovi Venus in Flames, Evil in You, House of a Thousand Dreams, The Hand of Creation ter Hymn for a Memory Lost. Da vključim prav vse pesmi v recenzijo, pa za konec navržem še prvi single z albuma Hermagorgon, za katerega iskreno nimam pojma, kaj pomeni.

Ko bi vi, cenjene bralke in bralci, vedeli, kako zelo sem se tokrat trudil pisati profesionalno recenzijo ter ne zaiti v politično nekorektne vode. Prav tako sem se izogibal evfemizmom in metaforam. Nalašč pa s tem odstavkom nastavljam vabo vsem zainteresiranim bralcem, naj se sami podrobno pozanimajo o Dool in preverijo, v katero smer teče voda, ko se izliva v odtok. Dool se te tedne potikajo na turneji po Evropi in sredi oktobra bodo obiskali Dunaj. Če bom dovolj fluiden in zmogel vsakodnevni multitasking, pa pojdem tudi sam – se vidimo?