Dobesedno prelomljeni sabbath se mi je zgodil na letošnjem Tolminator Metal Festu, kjer mi ni bilo dano sodelovati pri obredu, ki je po svetem judovskem izročilu trajal od petkovega do sobotnega sončnega zahoda (za tiste, ki se vam ne ljubi klikniti in brati reportaže s Tolminatorja: moj načrtovani obisk festivala v petek in soboto se je končal že v soboto popoldan). Kljub temu je vseeno bilo nekaj »dopa«. Konkretno: Dopelord. Ker (mi) je manjkal Dopethrone (band, ne pesem z albuma Electric Wizard, seveda!) jim posvečam te vrstice. Nimam pa mnenja, kaj je v zadeti hierarhiji višje – prestol (Dopethrone) ali gospod (Dopelord)? Je prestol podrejen gospodu, ker mu podpira rit, ali mora biti gospod vreden, da se lahko povzpne ne prestol?

Dobra stvar je, da si banda (glasbeno) ne neposredno konkurirata, ampak elegantno dopolnjujeta. Medtem ko Dopelord stavijo na počasnejši, bolj tradicionalni stoner doom s pretežno čistimi vokali in fuzzovsko neoporečno kitaro, so Dopethrone hrupni divjaki z growlom in onesnaženi z distorzijo, ki posnema zvok deathmetalskih vrednot. Še ena umestna primerjava bi bila, da so Dopethrone kot »angel dust« (PCP ali fenciklidin) – umazani bratranec metamfetaminov. Pa naj vas komad Planet Meth z njihovega magnum opusa in predhodnika Transcanadian Anger (2018) pri tej neposrečeni primerjavi ne zavede. Da stvari še bolj zakompliciram, naj pripomnim, da Dopethrone glasbeno niso najbolj podobni albumu Dopethrone kot tudi ne stoner doomu v stilu Electric Wizard.

Če izkoristim omenjeni predhodni album Transcanadian Anger, ga lahko, kot sem poklicno vajen, uporabim kot zlati standard in ga primerjam z aktualnim Broke Sabbath. Kljub šestletni razliki se zvok med njima dosti ne razlikuje, temveč se drži začrtane poti po načelu »Ne menjaj zmagovalne ekipe«. Uporaba posnetkov (iz filmov) v uvodih, značilni vokal (nekateri morda slišijo podobnost s Carcass), sožitje počasnejših doomerskih in živahnejših death ’n’ roll bobnarskih ritmov, občasno soliranje … Hm, sem še kaj pozabil? Naslovi komadov (kot tudi albuma samega) so, kot je pri bandu v navadi, hudomušne besedne igre ali izpeljanke znanih besednih zvez. Na primer A.B.A.C. se navezuje na A.C.A.B (All Cops Are Bastards), Uniworse (Universe), Sultans of Sin (Sultans Of Swing od Dire Straits). Najbolj trippy del kot tudi vrhunec albuma mi je bil po peti minuti Rock Slock, kjer se riffanje upočaaaaaaaaaaaaasni in postanejo bobnarjeve okončine tako težke, da zmorejo le počaaaaaaaaaaaasi udarjati činele, ki tako značilno vodijo doomerje v ušesne orgazme. Po dveh minutah počasnega akta pa se riffanje pospeši v death ’n’ roll, da poberemo šila in kopita, saj po orgazmu marsikdo noče več ostati v isti sobi s tisto osebo. Ljudje (si) ne uničujemo le romantičnih zvez, ampak glede na uvodne besede Uniworse tudi naš planet: »People are ruining the world. The world will perish because of people. We are a bacteria on this ball, that rolls around the sun and we suck«.

Zaključna misel? Dobra kombinacija stoner dooma in death ’n’ rolla z veliko črnega humorja, ki vsakemu vsaj povprečno ozaveščenemu človeku nastavi ogledalo in ga posadi na zatožno klop. Album (beri: zadnje sekunde sklepnega komada Sultans of Sin) se konča z izjavo, da »/.../ so vsi v tej sobi zdaj bolj butasti, ker so poslušali album«. Mislim, da so Dopethrone to izjavo ukradli iz filma Billy Madison, iz scene akademskega dekatlona.

Če zaključim v tem slogu: vsi, ki ste prebrali to butasto recenzijo, ste zdaj bolj butasti, kot ste bili pred petimi minutami. Dumm dumm, people dumm dumm. Scum scum, scum scum, no fun … (del besedila Uniworse).