Nikoli nisem bil neki oboževalec dooma. Stalno se mi je dozdevalo, da počasna in depresivna glasba ni zame. A časi se spreminjajo. Doom pa je medtem zašel v nove glasbene dimenzije. Skupine, kot so Novembers Doom, Swallow The Sun ipd., so se razpasle kot gobe po dežju. In še vedno ne vidim v temu nič napačnega. No, seveda imamo tu še dejavno švedsko skupino Draconian, ki svojo morbidno stran sveta kaže že v četrto.
Z vsakim albumom so Draconian napredovali. Glasba je postajala bolj dinamična, a še vedno je ohranjala počasnost in atmosferičnost. Prvo, kar lahko naredi na poslušalca dober vtis, je kombinacija krulečega vokala z nežnim ženskim vokalom, kar se kaže skozi cel album. Čeprav naj bi šlo za doom, ki z ženskim vokalom poudarja moderne gothic elemente, ne gre niti za tako počasno zadevo oz. ni ravno funeral doom. Kitarsko delo ne odraža neke kompleksnosti, vendar vsaka igra svojo linijo, obenem pa se odlično pokrivajo z atmosferičnimi klaviaturami, ki igrajo zelo pomembno vlogo. Resda zvenijo moderno, a brez njih glasba ne bi bila tako melanholična. V skladbi The Failure Epiphany so prisotne celo akustične kitare, kar sicer skladbo popestri, a po drugi strani deluje, da so se tudi Draconian začeli ozirati po Opeth. Ne glede na to dejstvo, si upam trditi, da gre za njihov najboljši album, s čimer doom postane zanimiva glasba.
Po nekajkratnem poslušanju Turning Season Within moram priznati, da je zadeva, kljub depresivnim besedilom, zelo prijetna zadeva. Še posebej za deževne dni ali pa za umirjeni spanec.

Primož