Ime banda skupaj z naslovnico bi lahko bil zavajajoč. Na prvo žogo bi marsikdo pomislil, da imamo tu opravka s kakšnim fantazijsko, mitološko ali vsaj epsko navdahnjenim power metal bandom. A sklepanje kakšnih prehitrih zaključkov bi bilo tu zmotno. Dragonsclaw se držijo nekje v smernicah, ki so jih postavili klasični britanski heavy metal bandi iz 80-ih ter bandi, ki so že takrat veliko poudarka dajali melodijam in niso bili pretrdi, kot na primer Riot, Jag Panzer, Warlord.

Še bolj kot stilsko pa morebitne prve napačne domneve negirajo besedilno in tematsko, kajti Moving Target ni kakšno poveličevanje zmajev in junaških borb z mitološkimi bitji, ampak gre večinoma bolj za osebnoizpovedne, izkustvene bitke. Eno izmed izjem predstavlja Back on the Streets, ki deluje kot uporniško navdahnjena »grozljivka« in je nesojeni naslovni komad albuma (»Like a Moving Target, out here on the road I know they’ll come for me, if I move too slow«) ter tudi inspiracija naslovnice.

Dragonsclaw v osnovi prihajajo iz Avstralije. Pred dobrim desetletjem so izdali dva studijska albuma, v bistvu pa danes ne moremo o njih govoriti kot o kakšnih »analfabetih« s šeste celine. Ustanovni član in vokalist Giles Lavery poznavalcem ter ljubiteljem tradicionalnih heavy metal zvokov ni nepopisan list, saj trenutno za mikrofonom stoji še v kultnih zasedbah Warlord, Alcatrazz, Jack Starr in je tudi splošno precej aktiven v metal undergroundu. Ni pa Giles edini član Warlord, kar tri petine članov si trenutno delijo obe zasedbi. Dragonsclaw so v povezavi s tem nedvomno najbolj profitirali s pridružitvijo maestra Marka Zonderja (tudi Fates Warning). Ta s svojim tehnično dovršenim, dinamičnim bobnanjem in z dodajanjem za power metal netipičnih ritmov ter taktov v veliki meri pripomore k odličnosti celotne podobe albuma.

Če sem že pri znanih imenih, naj omembe skladb začnem za najudarnejšim delom albuma, Shadowfire, kjer gostuje imenitnež Todd Michael Hall. Mislim, da nihče ne bi bil presenečen, če bi to skladbo slišal na albumu Riot V. Giles tudi sicer vokalno-stilsko in barvno ni daleč od frontmana Riot V. Premore velik razpon, zelo prepričljive visoke in tudi dramatične linije ter je mojster melodije. Melodije so tudi nasploh eden najmočnejših adutov tega albuma, kjer prevladujejo energične skladbe (višjega) srednjega tempa.

Kitarist prav tako premore zelo dober občutek za melodijo in v solažah – precej bolj kot tehnično dokazovanje – izpostavlja melodičnost. Klaviature so po drugi strani potisnjene v ozadje z nalogo, da skrbijo za atmosferično podlago. Njihovo funkcionalnost lahko primerjamo z Dio. Zelo dobro se to vidi v skladbi Survival, ki jo zaznamuje super zanimiv, netipičen vibe in je brez kančka dvoma ena izmed najboljših na albumu. Mogoče sta na plati dve nekoliko manj zanimivi skladbi, sicer pa si ob že vseh omenjenih v tekstu definitivno velja zapomniti naslove The Road Beneath Your Wheels, Cry Wolf in Don’t Break the Silence Again.

Ne ostane mi drugega, kot da album priporočim vsem, ki v heavy metalu radi slišijo kompaktne, kompozicijsko močne skladbe s poudarkom na melodiki in dinamiki.