Okoli Epice se vse bolj ustvarja fama, da zapolnjujejo prostor, ki naj bi jo za seboj pustili Nightwish, njihovo pevko Simone Simens pa se nekako na silo potiska na položaj, ki ga je nekoč zasedala Tarja. Res je, da Simone dobro izgleda in dobro poje (v zadnjem času je tudi daleč najbolj iskana pevka za sodelovanja s strani drugih bandov), a vse te primerjave in umeščanja so čisto nesmiselne.
Bolj na mestu bi bile primerjave z rojaki After Forever, s katerimi so si tudi stilsko precej bližje, na The Divine Conspiracy še bolj kot do sedaj. Album je tipični izdelek t.i. »female fronted« bandov, ki se poslužujejo »beauty & the beast« koncepta nežnejšega ženskega vokala in moških growlov ter kombiniranja različnih stilov od power, gothic, tudi death/black metala in izdatnejše simfonike. Skladbe imajo nekoliko kompleksnejšo zasnovo kot na prejšnjih albumih, a kompozicije ne dosegajo ravni After Forever. Poleg tega Epica ne ponujajo nič, kar ne bi že slišali ali pri že omenjenih rojakih, Trail Of Tears, Tristania. Tako kot vsi ti, tudi Epica na The Divine Conspiracy ne igrajo hitov a la Nightwish, z izjemo dveh balad ni skladbe, ki bi se hitro usedla v uho. V zahtevnejših skladbah na trenutke ne delujejo ravno kompaktno, nekoliko nezanesljivo, v večji meri pa jim uspe povezati vse te različne elemente v poslušljivo, dobro izvedeno celoto; tudi v nekaterih presenetljivo trdih (»brutalnih«) pasažah.
Zaenkrat se Epica še razvijajo znotraj svojega žanra, nikakor še niso band, ki bi tu prestavljal njegov vrh ali postavljal nove meje.

Matjaž