Včasih je problematično, ko se navadiš na določen stil ali pa celo zvok banda. Ko sem zarolal nove Fear Factory, sem pričakoval nov Archetype ali pa nekaj še boljšega, pa me je (roko na srce) stvar kar presenetila. Dolgo je trajalo, da sem se prepričal, da to so Fear Factory, prvo poslušanje lahko šok. Ampak to je Fear Factory, band, ki bi moral biti znan po tem. In tako se pač še vedno uspešno izogiba smernicam in stagnaciji. Stroj gre naprej, vendar pa tokrat v malce milejši obliki.
Prva stvar je zvok, ki je zanje tokrat malce premehak – bobni niso slabi s svojim precej naravnim zvokom in zmanjšanimi deli triggerja, so pa zato kitare malce bolj drugačne, niso več tako surove, so pa vseeno »catchy«. Bass je ostal nespremenjen (v večini primerov), vokali pa so definitivno vrhunec Burtonovega ustvarjanja, čeprav so tukaj precej (in morda preveč) melodični. Znano je, da je težko ostati inovativen v tako ozkih pogledih, kot jih glede riffov imajo Fear Factory. Dinu je tu uspevalo precej bolje kot Christanu, čeprav linije niso slabe. Morda me celo spominja na Helmet ali podobne ustvaritve 90-ih. Hm.... Čeprav Raymonda ni treba pretirano opisovati, so tokrat bobni precej predvidljivi, pedalski ritmi že padajo v skoraj ustaljene kalupe, čeprav je to še vedno »Shockwave« Herrera – mislim, da se vrhunec kaže predvsem pri Spinal Compression in Moment Of Impact, ki sta tudi najbolj tipična Fear Factory komada. Burtonov clean vokal je prišel v popolno ospredje, kar se kaže v večglasjih, spevih, (pre)lepih refrenih in vsa stvar izpada že skoraj popovsko pocukrano in precej pussy. Res da gre potem zlahka v uho, ampak primerjajte deleže cleanov in growlov s prejšnjo ploščo ali pa celo s pesmijo Ressurection na Obsolete, potem pa si zarolajte na primer Supernova ali pa Echo Of My Scream. Včasih je to predstavljalo dober kontrast med melodiko in brutalnostjo, sedaj pa je clean postal (očitno) sam po sebi namen in dobite stvari, ki zvenijo kot radio hiti ali pa pesmi za pecanje deklet na najbolj cheap foro. Spinal Compression, Transgression ali pa Empty Vision ter seveda Moment Of Impact so užitek za vse standardne fane Fear Factory (vključno z mano), pri tem pa je tudi žalostno, da je priredba Killing Joke skorajda najbolj zmetaliziran komad na plošči (je pa priredba od U2 zelo dobra). Tri live pesmi na koncu so ok, vendar vse skupaj nekako ni kot bi marsikdo hotel. Izgled CD-ja me spominja na stare ovitke pri Earache, besedila so precej dobra in zanimivo napisana, se mi pa zdi, da kakšnega posebnega truda kot prej tukaj ni bilo. Določeni bodo ploščo sprejeli, morda celo z upanjem, da gre samo za prehodni status in eksperiment, določeni jo bodo zavrgli in se vrnili k prejšnji izdaji. Jaz sem se je resda navadil, a to je zame definitivno najbolj nenavaden Fear Factory album in v resnici sploh ni slaba stvar – morda bi le ime banda moralo biti drugo. Kontroverznost je zagotovljena, delitev fanov pa tudi.

Ivan