Zanimivo, o skupini ni mogoče najti niti besede na Metal Arhivih. Mar zato, ker se jih smatra za hard rock? Morda, ampak zakaj je potem tam mogoče najti Sister Sin, na katerih glasbo me glasba tukaj recenzirane plošče (sicer v manj ostri izvedbi) močno spominja. Pevkin glas je doživet v jezi in strasti ter ostaja močno hrapav. Pesmi gredo zaradi v glavnem enostavnih glasbenih struktur in izrazitega poudarka na refrenih hitro v ušesa.

V jezni ples ploščo lepo odpre Dancing with the Villain. Bobnanje in kitarske melodije spodbujajo miganje z boki in rokami. Pevka s svojim (že omenjenim hrapavim) glasom doda vsemu skupaj še nekaj več širine in moči. Tole je glasba za uporniški ples, ki sega čez klišeje tipa »I Love Rock n' Roll« in zahteva več sile, temperamenta in dinamike v fizičnem plesnem izražanju. V okviru dometa (zgolj) agresivnejšega gibanja odvrši Point of no Return. Na (sicer zelo markantno zapetem) refrenu ter zavijanju lead kitare prepoznavnost pesmi gradi naslovna Dreamcatcher. Podobno, le da s še več poudarka na petju refrena, velja za Flashlight ter za še nekoliko bolj elegično zvenečo Out of the Edges. Na osredotočenosti na refrenski del gradita še Human ter Crisis of Youth, le da se slednja zaradi besedila trudi izstopati kot uporniška koračnica (in je v tem vidiku konkretno doživeta).

Set the World on Fire je nekoliko počasnejša, še vedno žagajoča – surova; v posameznih delih rabe intonacije vokala malenkost spominja na prijeme Blackieja Lawlessa. Vokal predstavlja tisto silo, ki pesmi daje dodano vrednosti izražanja in zveni testosteronsko (četudi poje dekle) uporniško. Dasiravno pesem kitarske solaže znatno polepšajo, ostane njena glavna izrazna moč petje.

Mogočneje in močneje metasko (spet z noto Blackiejevega načina petja) butne Likes of a Life. Njeno najprepoznavnejšo silo predstavljajo kitarski akordi ter tudi siceršnja široka in zanimiva raba kitar. To pot petje deluje kot dober in učinkovit ojačevalec sile čustev in odmeva sile metal kitar.

Zaradi spevnosti in neprizanesljivega počasnega surovega mletja kitar je Pull the Trigger tista pesem, ki mi najbolj ostane v ušesih. Skupina pesmi ne gradi okoli refrena, saj se slednja, v primerjavi z ostalimi, ponaša z večjo mero raznolikosti glasbenega in pripovednega dogajanja. Skladno s tem je njena duša bolj epska in s spodobno mero atmosferičnosti, ki se prelepo preliva in hkrati dogaja skozi kitarsko solažo.

Little Wanderer kombinira počasnejše nedistorzirane sekvence, ki delujejo bolj lirično oziroma baladno, s težjimi, distorziranimi in silovitejšimi deli. Osebno-izpovedni duh z noto grenkobne žalosti se ohranja kot rdeča nit skozi celo pesem, ki sicer ostaja v glasbenih kalupih, prevladujočih pri večini pesmi na plošči. Navkljub temu je pesem vse prej kot slaba.

Dokaj enostavno in ušesom zelo nenaporno čtivo, dasiravno mi umanjkajo pesmi, ki bi se močneje zasidrale v ušesih in trajneje ostale v spominu. Če je to hard rock, je res hard hard rock (kar je dobro).