Norveška zasedba Gaahls Wyrd, pri kateri se vse vrti okoli slavnega Gaahla (Trelldom, Gaahlskagg, Sigfader, ex-God Seed, Whispering Void, ex-Gorgoroth, ex-Wardruna), z drugim albumom Braiding the Stories na široko odpira vprašanje o tem, kaj je black metal. A ne bom mu šel na limanice, ne bom se ujel v past in mu kontriral s tem, kakšen mora biti black metal. Pojem »black metal« je z vidika definiranja žanrov zagotovo najširši, ni pa neskončen. V okvirje black metala se lahko ujame marsikaj, ne pa vse. Duh black metala je lahko prisoten na marsikaterem albumu, ne pa na vsakem.

Sploh slednje velja za celovečerec Braiding the Stories. V Metal Arhivih najdemo navedena številna imena, ki so tam samo še zaradi svoje preteklosti, medtem ko njihova sedanjost kaže povsem drugačno podobo. Ta je lahko rockerska, folklorna ali post nekaj. In vse to nekako zaobjema najnovejša izdaja iz hiše Gaahls Wyrd, s čimer se močno nagiba preko meje in zre globoko onstran metala.

Takšno dogajanje traja prve tri komade, ki ponujajo akustične kitare, šepet in clean petje na eni strani (The Dream ter Voices in My Head) ter nekakšno epskih devet minut trajajoče post rock vzdušje na drugi strani (Braiding the Stories). Nato pa nas povsem nepripravljene udari komad Time and Timeless Timeline. To je black metal, ki ga iščem in rad konzumiram: zlovešč, energičen in nalezljiv. Sicer deloma poznan, če človek pozna starejši izdaji Norvežanov, a vseeno prepričljiv.

Z And the Now gremo nazaj v rock vode. Sprva. Monoton kitarski riff v družbi šepetajočega petja se sprevrže v nekakšno »noise« disonanco, ki se sprevrže v eksperimentiranje v slogu sodobnih Trelldom. S Through the Veil se nadaljuje eksperimentiranje, nekakšno razvijanje napetosti s počasnimi kitarami in clean petjem. Vse skupaj nas pripelje do bolj organiziranega komada Visions and Time, ki sprva obljublja metalsko vzdušje, a nato pokaže rockersko-eksperimentalni obraz. Z Root the Will se slednja izkušnja ne (!) ponovi, se ji pa band približa do praga, a si nato premisli. Tempo je proti koncu sicer konkretno znižan, a vzdušje ostane črnometalsko – kljub še vedno obstoječi popolni odsotnosti harsh vokala.

Ker sta dva black metal komada za black metal album dovolj (upam, da ste imeli vklopljen detektor za sarkazem, ko ste prebrali ta stavek), album zaključi čistokrvni rock komad Flowing Starlight. Od vseh ponujenih mi je ta še najljubši.

Zaključna sodba? Ker zadnje časa pogosto tarnam nad tem, da bandi ponujajo en in isti (black) metal, sem zaradi tega verjetno nad recenziranim ploščkom navdušen? Morda je navdušenje premočna beseda, do tja še nisem prišel, vsekakor pa je zadovoljstvo zraslo do te mere, da sem album pozitivno sprejel, saj dejansko ponuja dosti (raznolike) poslušljive glasbe.