Ker so letošnje poletje Ghost Bath v živo prijetno ne le presenetili mene, ampak tudi bojda publiko na Tolminatorju, sem se odločil, da jim poklonim trojni dar - poleg reportaže in galerije še moje skromno mnenje o aktualnem, pred kratkim izdanim Rose Thorn Necklace.

Čustev ni zdravo držati v sebi, treba jih je na ustrezen način izražati. Ah, ko bi več ljudi znalo uporabljati glasbo kot ventil in ne besed ali dejanj. Tudi najbolj temna čustva gre iztisniti iz obupane duše. Celo intuitivno nasprotujoča si čustva, kot sta jeza in žalost, se lahko zlijeta skozi sonične solze in razbremenita utrujeno telo. Če k temu dodamo še na papir zlite misli, ki tok čustev ojačajo, je katarza zagotovljena. Že sama besedna zveza Ghost Bath zveni, da ne rečem mračnjaško, kot higiena duše. Tudi dobesedni pomen besede ne vzbudi nič kaj prijetnih čustev – namakanje v jacuzziju v osami ali pa se kopati z neživimi dušami davno preminulih, ki vabijo, da se jim pridružimo v onostranstvu. Če se vam ob branju teh vrstic zdi, da sem klinično depresiven, osamljen ali pa me je preprosto življenje končno dotolklo, potem sem dosegel namen. Želel sem, da se z občutki dotaknemo vsakdana tipičnega človeka, ki živi v depresivni black metal realnosti, kjer jeza in žalost z roko v roki kradeta dragocene in nikoli vrnjene trenutke na tem lepem svetu, na katerem je škoda bivati venomer depresiven. A ne v stilu mentalno nestabilnih samomorilskih pionirjev tipa Silencer, kjer je teža čustev premočna in je končati tukaj in zdaj edina smiselna stvar. Ne, Ghost Bath z elementi post rock akustičnih instrumentalnosti, shoegaza, če hočete, bijejo čustveno bitko z mlini na veter in kljubujejo strahopetnemu samomoru (»I was too cowardly, to take that final step«).

Dovolj čustev, čas za hladna dejstva. Peti album po vrsti, strogo tehnično gledano prvi v dobesednem pomenu po »trilogiji albumov« Moonlover – Starmourner – Self Loather. Glasbeno leži Rose Thorn Necklace na trajektoriji že zgoraj omenjenih zvrsti depressive black metala, blackgaza, post rocka ter morda kančka gothic electronike (intro Stamen and Pistil mi je malo dišal po njej, na primer). Šest komadov, kjer čustva lijejo skozi grlo kot tudi trije inštrumentali, kjer predvsem atmosferične klaviature povedo več kot tisoč besed – Grotesque Display, Thinly Sliced Heart Muscle ter Needles. Od »pravih« komadov morda laičnemu poslušalcu priporočam istoimenski Rose Thorn Necklace, saj združuje esenco albuma v skoncentrirani obliki izmenjave agresije in mirnosti, akustike in distorzije, jeze ter žalosti, black metala in shoegaza, blastbeatov in popolne odsotnosti bobnov. Vodka Butterfly ima bolj gotski ton, kjer akustične kitare nadomestijo elektronski vložki, slišati je tudi hiter poklon skandinavskemu melodičnemu black metalu. Dandelion Tea mi izmed vseh komadov deluje še najbolj odklonsko, ker ima drugačen groove od ostalih. Po domače, na ta komad se dejansko da čupati.

O besedilih ni treba izgubljati besed, o liričnih muzah je bilo, upam, dovolj nakazanega v zgornjem odstavku. Prevladujejo misli o alkoholu kot mrtvilu (»Just one more icy glass of vodka/One more gulp of bitterness«, »Drink red wine barefoot on the floor/Knee bones cross-legged and shivering«, »Another drink of poison to burn alive the butterflies/I want to watch them/A dozen empty bottles cast rainbow prisms on my bedroom wall«), spogledovanjem s samomorom in rezanju žil (»Slender nails ripping skin and razor blade kiss«, »Cut my own wrists to escape the boredom«, »Cut my throat, while I’m drowning in my sleep«, »I’ll slice your wrist if you kiss my neck«) in na splošno gotski temačni romantiki z referencami na goreče sveče, seks, pohoto, vampirje, cvetje itd.

Ta recenzija me je tako čustveno izčrpala, da mi je za konec zmanjkalo besed.