Že takoj moram priznati, da je Gonobo težko definirati glede na žanr igrane glasbe. Obsedenec z razvrščanjem v meni jih skuša spraviti v predalček »thrash«, a nekako ne gre. Preprosto, plošček se upira huje kot black metalec pred vstopom v cerkev. In to je v bistvu ok, ker zahteva malce več kot le površno poslušanje.
Če kakorkoli sledite dogajanju v slovenskem undergroundu, potem ste že imeli priložnost videti band, katerega logo je podoben »tie fighterju« iz Vojne zvezd in ki se iz meni neznanih razlogov definira kot »camel metal«. Nadebudni intelektualci bodo tu iskali sledi orientalskih etno vložkov, morebitne instrumentalije, ki ponazarjajo večnost puščav in obujanje sumerskih legend. Kako bi jo mahnili mimo, če tako bi razmišljali. Vračam se k demu, ki meni spet vleče na thrash. Je thrash z veliko melodičnih vložkov, ki pa imajo tu več vloge kot recimo pri kakšnem metalcore zvarku. Drznem si reči, da demo predstavi Gonobo kot razgiban evropski thrash. Že intro to pove. Temu botrujejo predvsem kitare Mitje Prelovška in Matjaža Jurjevca, ki dobro izvajata riffe, se ne bojita melodičnih vložkov in se pri tem ne spotikata na kitarsko masturbacijo tipa In Flames. Najdem pa notri At The Gates, Iron Maiden, Kreator in še kaj. Možno je tudi, da je notri kaj ameriške šole, ampak nisem tak poznavalec, da bi vam lahko ponudil luč v temi ugibanja. Bobnar Rok je tisti, ki poleg klasičnih hopa-cupa vložkov najde čas za precej zanimive in dinamične spremembe v ritmih (super primer: Avalanche, bonus komad I'm In Pain!). Najde se tudi kakšen blast beat, kar me takoj spomni na Dew-Scented. Kako lepo je, ko človek najde bass kot zanimiv inštrument. Naš dragi Branko ima izredno dober zvok in je odlična podlaga kitaram. Branko, Branko, a nisi morda našel vzor v Macabre? Sedi, pet! Bass seka predvsem v instrumentalu Gonoba. Vokalist Matic Babič aka Hopsi je v svojih krikih resda dokaj enoličen, ampak vsaj ne laja a la Alexi, ne zvija ga kot Dani Filtha, ima nekakšno privlačno ostrino in upam, da ne gre samo za zlorabo glasilk, ki ga čez nekaj let lahko spravi med »šepetavčke«.
Zvok je za demo precej dober in vam zlahka prikaže, da je Gonoba kamela z zelo veliko vode v grbah. Že sam intro napove, da je pred vami prava puščavska nevihta, a s kamelo pogube je pot vsaj prijetna. Razgibano narejeno, dobro odigrano, enostavno opremljeno in dobro posneto. Edino, kar pogrešam, je booklet, ki bi opisal zgodbo potovanja kamele skozi puščavo slovenske underground scene, zgodbo, ki se še ni končala in za voljo Gonobe upam, da se tudi kmalu ne bo. Go Gonoba go, blast that camel!

Ivan