Nemški metal veljaki ne poznajo počitka. Po uspešnih The Grave Digger in Rheingold albumih je prišel čas za tretji album »postškotskega«, oziroma Nuclear Blast obdobja. Naslov(nica) in začetek albuma nakazujeta, da bi lahko šlo za še en konceptualni album, vendar tokrat se »Ripper« ni odločil za zgodbice. Konceptualen album ali ne, Grave Digger ostajajo Grave Digger, z majhnimi korekturami skozi albume, v osnovi pa svojega stila ne spreminjajo.
V primerjavi z Rheingold je The Last Supper bolj tradicionalno heavy metalsko zastavljen, z nekoliko manjšo dozo epskih dodatkov, pompa, močnih refrenov. Grave Digger kažejo bolj surovo podobo kot na konceptualnih albumih, tu udarijo bolj direktno, z močno kitarsko podlago, raznovrstno riffovsko kanonado, s kopico klasičnih 80's riffov (Judas Priest) in domiselnimi solažami Mannija Schmidta, ki se je res izkazal in spet vnesel nekaj potrebne svežine v sicer predvidljivo podobo skladb. Sicer pa od njih tudi ni bilo za pričakovati kakšnega stilskega eksperimenta, eden neposrečen do sedaj je bil dovolj. Močnejši del The Last Supper predstavljajo up-tempo headbangerske skladbe (Desert Rose) ter počasnejša, karakterna naslovna, manjka pa kakšen njihov super hit a la The Grave Digger, Knights Of The Cross; Rebellion ali pa Heavy Metal Breakdown od njih že ne moremo več zahtevati.
The Last Supper ne prepriča tako hitro kot sta zadnja dva albuma, vseeno fani nimajo tu kaj za premišljevati. Grave Digger so še vedno v formi in skuhali bodo še kakšno večerjo.

Matjaž