Po dveh letih smo dobili novo ploščo »jeklenih templjarjev« oziroma kladivarjev HammerFall. Plošča me je, resnici na ljubo, zanimala predvsem zaradi nostalgije. Moja pričakovanja so bila precej skromna – nisem pričakoval (oziroma sem takim pričakovanjem zgolj odškrnil vrata) perfekcije njihovih prvih dveh plošč. Želel sem slišati le dušo in pristno bit starih HammerFall. In še vedno sem pričakoval preveč ...

Avenge the Fallen se s testosteronskimi večglasnimi vzkliki naslova pesmi začne obetavno, saj ti izstrelijo napetost na stoto potenco ... Vendar pa (pre)počasno igranje kitar ta prijetni občutek pričakovanja hitro pogasi. Vokal je kristalno čist in glasba (kitare, bobni in tudi bas) zveni okej, vendar tisto nekaj, kar bi me »odneslo«, nekako manjka.

The End Justifies udari s klasičnim riffanjem, kakršno je bilo svoj čas zaščitni znak skupine. Pevec Joacim z vokalom obišče višje oktave in besedilo je tako, kakršno pritiče skupini. Vse skupaj zveni bolje in zanimivo, z izjemo dela, ko se vokal umakne nekoliko v ozadje in skuša ustvariti z odmevom nekakšno napetost. Od tu dalje pesem, po mojem mnenju predvsem zaradi prevelike rabe klaviatur in neustrezne povezanosti prvega (dobrega dela pesmi) z drugim, nekako razvodeni. Posledično mi v spominu ostane občutek, da bi bila pesem pravzaprav dobra, če ... In mi zato kot taka enostavno ni dobra. Škoda.

Tudi Freedom se začne zaradi takojšnjega šusa petja in kitar napeto in obetavno, vendar v nadaljevanju ta napetost skozi igranje kitar nekako popusti ter zborovski moški vokali ne uspejo ustvariti nobenega učinka. Ja, besedilo že govori o svobodi, ampak vse skupaj zveni zelo odtujeno in tudi oddaljeno od mojih pričakovanj glede glasbe. Glede na pestrost glasbenega dogajanja in vključevanja različnih tipov petja zna pesem delovati strukturno zanimivo. In morda tudi je, vendar zgolj v kontekstu te plošče.

Pri Hail to the King piščali, klaviature in bobni najprej ustvarijo pravljično atmosfero, ki se razbije ob udarnem večglasnem moškem petju ter kombiniranju nedistorzirane z distorzirano glasbo. Preko rdeče niti v pesmi – bobnanja – dobimo prvo koračnico na plošči, ki ne zveni slabo. Ja, gre za eno od dveh zanimivejših oziroma boljših pesmi na plošči, ki velja v kontekstu plošče za presežek.

Hero to All je klasično zveneča powermetalska stvaritev skupine, za katero se mi predvsem ob poslušanju refrenskega dela zdi, da sem jo (ali nekaj zelo podobnega) nekje že slišal – v diskografiji HammerFall samih (!!!). Tak občutek ni dober, saj zbuja strah, da prihaja do samoponavljanja. In če dam tudi to na stran, pesem še vedno ni nič posebnega.

Hope Springs Eternal je metalizirana balada, ki enostavno ne uspe delovati kompaktna. Je že res, da traja zgolj pet minut in pol, ampak še vedno sama v sebi nekako zbledi, dasiravno vsebuje melanholično zveneče igranje lead kitar, Joacimov baladni odtenek glasu, igranje godal in zborovsko moško večglasno petje. Saj nekateri deli (npr. deli refrena) zvenijo okej, vendar pesem v celoti žal ne.

Glasbeno najudarnejša in najintenzivnejša pesem na plošči je Burn It Down. Sporočilo je bojevito in epsko, vendar pesmi nekaj manjka, da bi zvenela mogočno. Je razlog v tem, da je zborovsko petje potisnjeno preveč v ozadje? Bi Joacim moral uporabiti agresivnejši/jeznejši odtenek glasu? Morda, vendar nisem prepričan, ali je (zgolj) to razlog ...

Capture the Dream zveni kot ena tistih v power metalu znanih »motivirajočih« poskočnic. Že res, da zveni spodbujajoče, ampak žal ne pritegne toliko, da bi upravičila svojo vlogo. Na tej točki sem se že začel spraševati, ali razlog za tovrstno mnenje predstavlja utrujeno uho, ki po poslušanju dolgočasja do te točke na plošči ne zmore več spremljati in beležiti všečnega.

Rise of Evil – ob branju naslova sem se najprej vprašal, če mar ne gre za priredbo njihovih sonarodnjakov Sabaton. Ne, ne gre! Gre za dinamično skladbo in drugo od dveh zanimivejših pesmi na plošči. Power metal in rock'n'roll? Zakaj pa ne! Ne zveni slabo in glej ga čudo, tudi zvok pesmi zveni čisteje in ostreje kot pri drugih pesmih. Dinamično, razgibano in doživeto. Ja, tole je končno dobra celota, ko vzamemo v obzir širši okvir opusa skupine, ne le predmetne plošče.

O zadnji pesmi, Time Immemorial, dolgo nisem vedel, kaj zapisati. Mar gre za brikolaž power balade, izpovedne pesmi in klasične power metal pesmi? Ali gre za izpovedno pesem, ki uporablja prej omenjena koncepta z namenom, da maksimizira svojo moč? Po večkratnem poslušanju menim, da gre bolj za drugo možnost, vendar se pesem, ki sicer ni slaba, slabo vključuje v koncept albuma. Ali je vredna poslušanja? Ja, je.

Ne, tole ni Hammer(Fall) Smashed Face plošča, marveč zgolj dotik z dirigentsko paličico, ki opominja, da so nekoč power metal na novo kovali in kalili mogočni HammerFall. Pričujoča izdaja žal ni kaj več kot bežen spomin na nekaj nekdaj resnično mogočnega, vendar minulega. HammerFall, pustite pri miru nežne paličice in ponovno zavihtite težje (heavy) kladivo! Naj spet pade tako, da bo odmevalo, treslo in zvonilo v naših ušesih!