Hammerfall – Renegade
Hammerfall
Renegade
Nuclear Blast, 2000
1. 10. 2000
Švedski vitezi so se odpravili preko luže v Nashville in posneli tretji album. To je prvi album, ki ga je produciral "kovač" Micheal Wagener. Skoval jim je 10 kakovostnih, morda za odtenek premalo ostrih mečev. Ne razumite me narobe: komadi so hitri in udarni, riffi težki, produkcija pa vse to nekoliko pokvari. Ne vem zakaj, a nekako 100% čista produkcija in metal ne gresta skupaj saj se zabriše vsa surovost, ki je odlikovala predvsem njihov prvi album (in seveda večino drugih metal albumov v preteklem desetletju). Moj recept: najboljši učinek dobite, če poslušate album v MP3 formatu, navijete Wave level do konca – tako dobite za odtenek distorziran zvok. To je seveda le moje ponižno mnenje.
Renegade je njihov prvi album, na katerem najdemo instrumentalni komad, pa tudi prvi album, na katerem igra bobne Anders Johansson (kot član banda je omenjen že ne EP-ju I Want Out, čeprav sta tam po bobnih tolkla Patrik Rafling in AC, igral pa je na singlu Renegade). Zamenjava bobnarja ne prinaša kakšne večje spremembe v glasbi. Še vedno je veliko double bassa, a le-ta ni toliko v ospredju kot je bil na prejšnjih dveh albumih.
Besedila so tipična hammerfallovska – kot veste to pomeni na prvi pogled razmeroma plehka besedila (čeprav ob pravih razlagah metafor vidimo, da temu ni tako) in to, da skoraj ni komada, v katerem ne bi našli besed fight, steel, warrior, glory. To se vidi že po naslovih, kot so Templars Of Steel, The Way Of The Warrior, Raise The Hammer itd. Izjema je balada Always Will Be, ki bo kmali izšla tudi na singlu. Ta komad "preseka" album na dva skoraj enaka dela, saj so si komadi pred njim in za njim zelo podobni. Instrumental Raise The Hammer ni njihov tipičen komad, riffi so zelo “running wildovski”.
Album sodi med take, ki ob prvem poslušanju ne dobijo preveč dobrih ocen, po parih urah poslušanja pa prirastejo h srcu. Ko sem prvič slišal album sem imel občutek, da so z njim stopili še eno stopnico nižje. Če pomislim danes, je Renegade enakovreden predhodniku Legacy Of Kings. Na album, ki bo prekosil njihov prvenec, pa bo potrebno še počakati.
Peter
Renegade je njihov prvi album, na katerem najdemo instrumentalni komad, pa tudi prvi album, na katerem igra bobne Anders Johansson (kot član banda je omenjen že ne EP-ju I Want Out, čeprav sta tam po bobnih tolkla Patrik Rafling in AC, igral pa je na singlu Renegade). Zamenjava bobnarja ne prinaša kakšne večje spremembe v glasbi. Še vedno je veliko double bassa, a le-ta ni toliko v ospredju kot je bil na prejšnjih dveh albumih.
Besedila so tipična hammerfallovska – kot veste to pomeni na prvi pogled razmeroma plehka besedila (čeprav ob pravih razlagah metafor vidimo, da temu ni tako) in to, da skoraj ni komada, v katerem ne bi našli besed fight, steel, warrior, glory. To se vidi že po naslovih, kot so Templars Of Steel, The Way Of The Warrior, Raise The Hammer itd. Izjema je balada Always Will Be, ki bo kmali izšla tudi na singlu. Ta komad "preseka" album na dva skoraj enaka dela, saj so si komadi pred njim in za njim zelo podobni. Instrumental Raise The Hammer ni njihov tipičen komad, riffi so zelo “running wildovski”.
Album sodi med take, ki ob prvem poslušanju ne dobijo preveč dobrih ocen, po parih urah poslušanja pa prirastejo h srcu. Ko sem prvič slišal album sem imel občutek, da so z njim stopili še eno stopnico nižje. Če pomislim danes, je Renegade enakovreden predhodniku Legacy Of Kings. Na album, ki bo prekosil njihov prvenec, pa bo potrebno še počakati.
Peter
Avtor:Peter Gregorc
Vse recenzije
