Ja, drži, Bathory ne obstaja več, in take sile nikdar več ne bo v svetovih ekstremnejših in mračnejših metalskih zvrsti. Navkljub temu veseli, da se je Quorthonovo glasbeno izročilo skozi leta močno prijelo, vzkalilo in ponekod lepo zrastlo. Pred časom sem recenziral eno od plošč italijanskih Apocalypse, ki ponosno nadaljujejo širjenje izročila Bathory v mediteranskem zaledju, tokrat se z zadovoljstvom »sprehajam« skozi tako stvaritev finskih Havukruunu.

Ko mine govorjeno besedilo,¹ plošča pljuskne v mogočno in epsko zveneči black metal s Kuolematon laulunhenki. Srednje hitri in ponavljajoči se kitarski akordi ob spremljavi počasnega bobnanja nas ponesejo v gozdove zborovskega petja čistih moških glasov in epsko mistiko severa. »Občutek severa« dodatno okrepi sekvenca hitrega black metala in malce odmevajoč ter razumljiv grim vokal. Tu je moč, tu je sila, tu je agresija, tu so vojna vihra, dramatičnost in elegičnost, tu je vse. In vsemu temu mojstrska raba kitarskih solaž doda toliko samolastnosti in samosvojosti, da niti slučajno ni mogoče govoriti o kopiranju Bathory. Pesem je preprosto odlična, saj zadovoljuje vse moje potrebe po tovrstnem black metalu.

V nekoliko počasnejšem in bolj ritualno zamaknjenem ritmu in duhu nadaljuje Yönsynty. Predstavlja krik nabrane jeze, ki se izraža skozi surov in suh grim vokal ter spremljajoče igranje kitar in bobnov. Preko delov, kjer prevladujeta prav bobneče odmevajoče bobnanje ter zborovsko moško petje, se pesem premakne od ritualne zamaknjenosti k vzvišenosti in jezni dramatičnosti. Ko se zborovskemu petju tonov pridruži najprej dobro slišno igranje akustičnih kitar ter nato še mojstrsko rokersko zveneče kitarsko soliranje, dobimo še eno čašo, polno čistega epic black užitka.

V Havukruunu ja talvenvarjo je dan močan poudarek neukročeni in prvinski blackmetalski naravi pesmi. Spremljevalni vokali se sicer uporabljajo, podobno tudi igranje akustičnih kitar in solaže lead kitare, vendar imajo vsi zgolj vlogo čvrstega tkanja njene rdeče niti, surovega blackmetalskega besa. Podobno blackmetalsko besno, vendar ob tem nekoliko bolj bojno nastrojeno deluje (vsaj v svojem hitrem delu) Tavastland. Medtem ko petje z grim glasom ustvarja občutek pritiskanja ene bojne vrste na drugo, uporaba nekoliko višje zvenečega zborovskega petja upodablja priporočila vojščakov k prisotnosti bogov in njihovi metafizični pomoči. Bitka se s koncem pesmi ne zaključi, saj znova divja blackerska narave glasbe v zaključku v kombinaciji z zborovskim petjem nakazuje njeno brezkončnost.

Kuoleman oma je ena meni najljubših pesmi na plošči, predvsem zato, ker skupina v njej pokaže, kako popolno obvlada zanimivo rabo kitar v black metalu. Če po eni strani zaradi rabe godal in akustičnih kitar deluje manj »množično nasilno« in agresivno, po drugi, predvsem zaradi vključevanja različnih načinov rabe petja s čistim glasom, zveni zelo vzvišeno in močno napeto dramatično. Napeta glasbena atmosfera najbolj in najlepše izbruhne v kitarskih soliranjih.

Unissakävijä se v zvokih hitrega igranja blackmetalsko zvenečih kitar in galopiranja bobnov razdivja kakor prelomni trenutek bitke. Bobni butajo kot kopja ob ščite, medtem ko kitare žvenketajo kot udarci mečev ob meče. Ko se vključi petje in se tempo glasbe upočasni, je bitke konec in nastopi atmosfera mešanja občutkov po bitki. Kdo je zmagal, kdo se huduje in kdo žaluje, ne izvemo, a vse to je tu skozi glasbo napisano v pesmi. Fizična bitka se prenese v notranje bitke in samosoočanje z občutki preživelih. Dogajanje se ob koncu pesmi, skozi blackmetalski stampedo, spet razdivja v bitko. Ali gre za pesem o življenju bojevnika, ki živi od bitke do bitke (ter v tistem čudnem tesnobnem času, vmesnem med bitkami)? Je njegovo življenje bitka in kot taka beg iz tesnobe? Morda² …

Bolj izpostavljanju moči, mogočnosti in pomenu igranja kitar kot posredovanju drugačnih, ambientalno-občutnih sporočil je posvečena spet (v svojem večjem delu) precej udarno in bojno zveneča Kun veri sekoittuu lumeen. Zaprite oči in si predstavljajte, da igranje glasbe à la Bathory vključuje tudi kitarsko mojstrstvo (v zanimivi kombinaciji z zvoki klaviatur) … Ja, občutek je odlično vzvišen. Pesem svojo odličnost doseže ravno tam, kjer jo mora – pri koncu. In pesem je – v popolnosti kompozicije – na koncu vendarle tudi ambientalno-občutno izpovedna!³

Za De miseriis fennorum bi po naslovu rekel, da naj bi predstavljala žalovanje nad usodo finske identitete v trenutku, ko se je odrekla svoji izvirni kulturni dediščini, sprejela krščanstvo … Tako kot prva pesem se začne z govorom oziroma deklamacijo. Kot počasen metal z grim vokalom zveni res, v duhu naslova, zagrenjeno. A zagrenjenost mine skozi spevnejše dele in melodično igranje kitar ter večglasno zborovsko petje, ki žarčita močne spomine na slavno in lepšo preteklost. Besni del, ki sledi, kaže na ozaveščenje o bogastvu in kulturni vrednosti starih izročil ter začetek aktivacije ali boja »za staro pravdo«. Zaključek pesmi nam kot popotnico ali v res lepo slovo prek glasnega ter iz bližine zvenečega zborovskega petja postreže z res intenzivnim občutkom mogočnosti in lepote predkrščanske kulture severa. Tako zaključek pesmi pošlje sporočilo, da pot iz teme za tiste, ki verjamejo v to lepoto, obstaja, le stopiti je treba po njej.

Nedvomno bi v slišanem užival še bolj, če bi razumel, o čem natančno poje skupina. Vendar – izvedel sem poizkus: zaprl sem oči ter se predal glasbi in petju, da me kot slepega popeljeta v neznano. Kljub vsej sporočilni slepoti je bila pot prijetna in cilj – občutek zadovoljstva po zaključku poslušanja – vreden poti. Temu vsled lahko rečem, da gre za dobro ploščo, katere poslušanje nadvse priporočam ljubiteljem Bathory ter drugih epsko (na tem mestu ne v powermetalskem smislu) vikinško oziroma severnjaško navdihnjeno (black) metalsko glasbo ustvarjajočih skupin.


[1] Ki ga zaradi pomanjkanja znanja finskega jezika ne razumem.
[2] Druga možnost je, da si koncepta pesmi zgolj ne znam drugače razložiti.
[3] Kar znova dokazuje, da mojstri odlično obvladajo svoja orožja.