Že večkrat sem se vprašal, koliko poslušanj nekega albuma je potrebnih, da človek nato napiše recenzijo, za katero sme trditi, da temelji na objektivnosti in zadostnem poznavanju materije. Vzporedno oziroma istočasno se mi je takoj porajalo vprašanje, ali je sploh mogoče določiti število poslušanj, ki je minimalno potrebno, da človek nek album razume, ga »pravilno« interpretira oziroma v primeru recenzenta objektivno predstavi bralstvu. Ker svojih razmišljanj nikoli nisem na glas delil s komer koli drugim, niti nisem imel želje po tem, sem nekako prišel do sklepa, da nekega minimalnega števila ni možno določiti, saj vsak album v sebi skriva kakšen detajl, ki ga človek včasih odkrije komaj po nekaj mesecih, letih ali morda nikoli. Poleg tega se albumi zaradi različnih dejavnikov med seboj razlikujejo po kompleksnosti, tako da je spet težko določiti nek minimum. Ker pa vsakič napoči čas, ko si človek reče »Aha, to je to«, sem si rekel, da bom pri poslušanju, analiziranju, uživanju, interpretiranju albuma čakal na to točko. V primeru EP-ja z naslovom Inferno, ki ga je v letošnjem letu izdal Španec Hrizg pod istoimenskim projektom, sem za ta t. i. »Aha efekt« potreboval manj kot deset poslušanj. Pravzaprav v času pisanja teh vrstic poslušam plošček točno enajstič.
Že prej omenjena raznolika kompleksnost albumov je odgovor na vprašanje, kako si kaj takšnega sploh lahko privoščim. Fenriz (Darkthrone) je nekoč v nekem intervjuju svojo glasbo primerjal s peko kruha, ki je sicer dober, toda hkrati tudi zmeraj enak. Pri njih naj bi fani zmeraj vedeli, kaj jih čaka. No, nekaj podobnega velja tudi za Inferno od Hrizg. Čeprav je njihova omenjena izdaja meni edina poznana, sem vse na njej že nekje slišal. V takšni ali drugačni obliki. Medtem ko me prve štiri skladbe močno spominjajo na glasbo Srbov The Stone in Fincev Cavus, ki so lani konec leta obiskali Slovenijo kot predskupina Gorgoroth, pa Inferno z zadnjim komadom postane počasnejši, nekoliko bolj zamišljen ter za uho hudo podoben norveškim Aeternus.
Tokrat bom podrobnejše opisovanje posameznih skladb preskočil, saj je glasba naštetih skupin, s katerimi sem primerjal zadnjo izdajo Hrizg, dovolj zgovorna. Morda bi izpostavil le eno posebnost, ki pa je očitna za Inferno. In sicer prehod iz začetnega napada vseh poslušalčevih, za sprejemanje glasbe potrebnih čutov, v spokojno spremljanje s strani. Tako kot velik in divji val, ki na obali izgubi vso svojo moč, tako je Inferno uvodoma peklenski in proti koncu romantičen kot There`s No Wine Like The Blood.
Pa je EP potemtakem sploh omembe vreden? Zakaj bi se človek sploh mučil? Zato, ker sploh ne gre za mučenje. Inferno se bo sicer resnično težko znebil predznaka že slišane glasbe, toda za tem predznakom se vseeno skriva nekaj udarnih riffov ter zanimivih idej in kompozicij, da poslušalec sploh ne ve, kdaj in kako mine 27 minut in 49 sekund. Hrizgu kljub vsemu uspe vliti EP-ju dovolj svojega, da ne zveni kot čista kopija, temveč v predstavljeni kombinaciji skladb, riffov, melodij in atmosfere povsem edinstveno. Za protokol pa želim samo še omeniti, da nikoli niti za sekundo nisem podvomil v ustvarjalčevo kreativno žilo, skozi katero ne teče niti kapljica plagiatorstva. Nekatere skladbe pač samo zvenijo podobno in nič več. Vprašanje je le, če je človek kot poslušalec dovolj sposoben, da na to pozabi. Včasih se splača!