Ihsahn spada zagotovo med najaktivnejše in najkreativnejše člane norveške (black) metal scene. Pridevnik »black« v predhodnem stavku sem opremil z navednicami iz dveh razlogov: a) njegov najprepoznavnejši projekt, black metal band Emperor, je sicer neaktiven, a b) Àmr se še vedno igra z zametki prav teh elementov.

Sedmi studijski izdelek je Ihsahn poimenoval Àmr, kar prevedeno pomeni temačno, črno ali odvratno. Odvraten album zagotovo ni, če imate radi pravo dozo eksperimentiranja, je pa med drugim zagotovo temačen. Za razliko od predhodnih albumov, tudi Arktis, pa temačnost ni zapakirana v kompleksne strukture, temveč deluje dosti bolj neposredno in privlačno. Marsikdaj pa Ihsahn omenjeno temačnost zapusti in se s svojimi vižami približa popish vodam, v katerih bi s čolnom z imenom Àmr znali oplaziti celo kakšen izdelek iz hiše Depeche Mode. Ponovno torej ne manjka elektronike, s katero pa niso prepojeni vsi komadi, temveč se ta pojavlja pri izbranih, medtem ko drugi delujejo v drugačnih glasbenih okvirih. Pri uvodnem Lend Me the Eyes of Millenia nas Ihsahn ob prvem poslušanju pelje na limanice, saj človek zaradi udarnosti takoj pomisli, da ima pred seboj izdelek iz časov legendarnih Emperor. Po Arcana Imperii, ki zveni ponovno klasično ihsahnovsko, sledi baladica Sámr, katere refren deluje podobno nalezljivo in spevno kot kasnejši Marble Soul ali Twin Black Angels; refreni naštetih komadov človeka kar silijo k petju. In Rites of Passage ponudi laibachovsko eksperimentalne klaviature in tudi sicer deluje najmanj tekoče, kar pa od Ihsahna do določene mere tudi pričakujemo.

Kar me je osebno presenetilo, so nekatere čiste rockovske kitarske solaže, ki zadovoljujejo povsem druge potrebe in te prisilijo, da se ustaviš, pograbiš svojo zračno kitaro, zapreš oči in čutno zasoliraš ob slišanih melodijah. Àmr: drugačen, a pričakovan.