Dober mesec in pol po EP-ju oziroma singlu Goat of Mendes je luč sveta ugledal še najnovejši celovečerec finskih Impaled Nazarene. Od predhodnega albuma Vigorous and Liberating Death je tako moralo miniti kar prekletih sedem let, da smo v roke in ušesa dobili njegovega naslednika, ki je bil ustrezno napovedan z že omenjenim singlom.

Impaled Nazarene ponovno niso spremenili svojega recepta za zlovešči black metal, tako da boste že takoj ob začetku poslušanja Eight Headed Serpent slišali in vedeli, za kateri band gre. Repetitivnost oziroma kopiranje recepta, ki je bandu v svetu black metala zagotovil večno slavo, pa po drugi strani ni nekaj, kar bi odobraval vsakdo. Poleg tega Impaled Nazarene s svojim punkish oziroma grindcore obarvanim black metalom tudi nikoli niso sloveli kot blazni kreativci. Toda po drugi strani je sedem let tudi dovolj dolga doba, da človek »pozabi«, kako so zveneli predhodni album in vsi njegovi predhodniki, zaradi česar so moje slušne koščice pač vedno znova navdušene nad slišanim.

Impaled Nazarene so se pri ustvarjanju vrnili nazaj na svoje začetke, komadi so ponovno krajši, odvzete je malo melodike in dodane malo več agresije, Mika Luttinen tudi ne zmore več vseh vokalnih vragolij, kot jih je premogel včasih, a po drugi strani iz podzemlja všečno brni bas kitara, ki posameznim komadom dodeli catchy groove. In ko je dovolj čistokrvnega black metala, se band nasloni enkrat na speed metal, drugič malo bolj na punk, preden se pa poslušalec naveliča še tega, pa Miki na vokalu pomaga kar cel band, ki se v mikrofon dere refren.

Torej, malo tega in malo onega, seveda v glavnem večina že slišanega, a tako pač je, če človek peče z ustaljenim receptom. S(m)o takšni, ki še pri svojih štiridesetih radi gredo k babici na kos svežega doma pečenega rženega kruha, medtem ko drugi raje posežejo po sveže sladkanih belih žemljicah na novo odprte pekarna na vogalu. K sreči nam v metalu ne bo tako hitro zmanjkalo izbire!