Popularnost nemških folk metal bandov še kar narašča in dosega za pred nekaj leti še nepredstavljive razsežnosti. Uspešnih bandov je vse več, mesto paradnega konja pa so si s sedmim albumom, ki tako tudi nosi naslov, utrdili In Extremo. Na nemški lestvici najbolje prodajanih albumov so se prebili kar na 3. mesto (v tujino je album prišel z zamudo), na glasbenih TV postajah pa je rednega vrtenja poleg prve uspešnice Küss mich deležen še drugi hit, Erdbeermund.
V obeh skladbah se In Extremo kažejo v modernejši luči, takšno usmeritev pa so nakazali že s prejšnjim albumom Sünder ohne Zügel. Tu lahko potegnemo vzporednice z zadnjim albumom njihovih rojakov Subway To Sally, vendar In Extremo niti slučajno niso tako zapostavili svojih folk korenin. V bistvu so te uporabili v še večji meri kot v preteklosti in tako kohezijo zvokov tradicionalnih folk elementov ter trših kitarskih riffov dvignili še na nek višji nivo. Modernejši riffi v stilu Rammstein imajo vodilno vlogo pri temačni, manj privlačni Albtraum, ki je pravo nasprotje veseljaški folk himni Davert-Tanz. To sta skrajna pola albuma, vmes pa je vse tipično In Extremo. Potencialni hiti pa si sledijo en za drugim, od baladnih Ave Maria, Mein Kind in Melancholie, do udarnih rockerskih Sefardim, Sagrada Trobar in Segel setzen. Poleg dviga glasbe na višji tehnični nivo so In Extremo opazen napredek naredili na področju produkcije, ki ustreza vsem modernim standardom. Tako sedaj klasika Weckt Die Toten v primerjavi s 7 zveni le še kot malo boljši demo posnetek.

Matjaž