Tale thrasherski spodbujevalnik prihaja iz nam sosednje države, ki jo imam v metal spominu zaradi skupin Jack Frost in Summoning.¹ Moja prva asociacija na Insanity Alert je njihov nastop na Brutal Assaultu pred nekaj leti, ki me je tako presenetil, da sem se čisto spontano zapodil v circle pit in se res prvič s celim telesom (in dušo – katere vlogo sicer v tem tipu ritualov ocenjujem kot postransko) prepustil thrasherskemu viharju.² Nastop in glasba sta delovala: spontano, pristno, preprosto, doživeto, neposredno in brez olepšav. Ni mi bilo žal, ampak sem hkrati spoznal, da se bom tega športa loteval le izjemoma.³

Tako sem si poln elana in dobrih spominov zavrtel Moshemian Thrashody in dobil, no ja, štiri priredbe oz., parodije,⁴ ki razen vrtenja v klišejih, kakršne najbolj upodablja njihov hit Run to the Pit, ne ponudijo prav dosti. Welcome to the Moshpit (ja, aluzija na G'N'F'N'R's) je v thrashersko-crossoverski svet (in domet) prežarčena aluzija legendarne Welcome to the Jungle od G'N'F'N'R's. Pesem postreže z vključitvijo hitrejšega thrasherskega tempa glasbe in moshu posvečenim besedilom in ničemer drugim omembe vrednim. Sledi Beer in the Park, tj. parodija na Fear of the Dark. Od predhodnice je boljša po tem, da ostane glede na to, za priredbo katere pesmi gre, bolj v ušesih. Ustvarja vtis, da se je skupina tudi bolj potrudila pri reinterpretaciji besedila. Če ne drugega, zveni kot nekaj, kar bo skupina lahko vključila v koncertno setlisto kot všečen bis.

No, po vsem tem metalu naj bi prav prišla tudi thrashersko predelana nemetalska pesem. No, kaj pa 80-ta? Kaj pa Georgios Kyriacos Panayiotou⁵ in njegova Careless Whisper, predelana v Beerless Fiesta? No, razen z glavno melodijo parodija z originalom nima kakšne posebne zveze. Ja, z vidika, kako skupina prikaže svoje poznavanje zakonitosti igranja thrasha in celo thrash-deatha, pesem zveni zanimivo, vendar sama po sebi (torej kot pesem) žal ni taka oziroma tako zanimiva. In za konec še priredba Bohemian Rhapsody od Queen v obliki Moshemian Thrashody. No, ker mi že original od Queen ni posebej všeč, me tudi priredba (ki original pre-projicira v svet thrasha in mosha) posebej ne prepriča – hiter »udari-navali« thrash, ki sledi najbolj znanim specifikam pesmi. Vse v vsem pesem razen parodije ne vsebuje ničesar posebnega oziroma omembe vrednega.

Torej, recimo – v duhu njihove glasbe na recenziranemu EP-ju – klišejsko in neposredno (brez milenijske politične korektnosti in strahu, da bi zaradi izražanja svojega mnenja s svojo neposrednostjo oziroma kot se po novem to imenuje »nestrpnostjo« srčno prizadel katero od manjšin) bobu bob: od EP-ja sem pričakoval veliko, veliko več. EP tako dosega okusnost Heinekena oziroma brezalkoholnega piva Union (kar je, resnici na ljubo, eno in isto) oziroma sendviča z veganskim pršutom. Če je šlo pri EP-ju le za ponesrečen izbor pesmi, Insanity Alert vse odpustim (upoštevaje, da so tudi sami zapisali, da gre pri vseh štirih pesmih za parodije), če naj bi navedene pesmi predstavljale najboljše, kar naj bi ponudila naslednja plošča, pa me lahko zelo skrbi.



[1] Ja, njihovi »proslavljeni« khm, no ja, Belph***r pri meni zagotovo niso nekaj, s čimer bi se avstrijska metal scena lahko kakor koli in kjer koli hvalila.
[2] Pred tem sem se dosledno držal starošolske black metal zapovedi: »Anti-mosh!«
[3] Sploh potem, ko sem na istem festivalu na nastopu Municipial Waste nekaj kasneje v tretji vrsti pod odrom na polno dobil bulerski torpedo v tilnik in se mi je za par trenutkov tako stemnilo pred očmi, da se mi je verjetno le po sreči uspelo obdržati na nogah – moralni nauk: »While thrashing, watch your back for the crowd surfers are incoming!«
[4] Za priredbe oziroma parodije pesmi katerih izvajalcev gre, pokaže že naslovnica.
[5] Po domače: George Michael.