Power metal zmore vse, power metal lahko obdela vse! Če ima skupina koga, ki si nadene bebasti psevdonim tipa Rock n' Rolf, lahko hrešči o piratih; če skupina pada bolj na »težak pleh«, lahko opeva tanke in topove, tu so še pravljice in mitologije in pa (po novem) epska potovanja človeštva v vesolje!

Gre za tip power metala, ki v imenu spevnosti in melodičnosti težo žaganja kitar potisne v ozadje in otopi silo bobnanja. Glavna vloga tako pripade »motivirajočemu« in prijazno zvenečemu moškemu petju ter neusahljivemu vrelcu klaviaturskih melodij. Ko k temu dodamo še petje s prijetnim ženskim glasom, ki enkrat nastopa v vlogi spremljevalnega glasu, drugič kot glas, enakovreden moškemu, dobimo Ivory Moon. Trinajst poglavij (pesmi) sestavlja epsko pripovedni album The Silent Ruins of Mars, ki zaveje skozi razpuščene lase kot blag vetrc, ki se giblje nekje med Sonato Arctico in Maze Runner¹ (ki spet spominjajo na Sonato Arctico).
Da dramatičnost in usodna atmosfera dogajanja ne bi zakisali prešernosti in upajočega optimizma polnega duha s pomirjajočim načinom petja ženskega in moškega glasu ob kitarskih solažah², poskrbi A Dream Can Change the World. Poglavja (pesmi tipa 3.2.1 Lift Off) si nato sledijo z variacijami v kombinacijah dramatičnosti, melodičnosti, obveznem vključevanju kitarskih solaž ter rošadami rabe ženskega in moškega vokala.

Šesta pesem (na polovici zgodbe), The Arrival, nas privede do prvih korakov človeštva na Marsu, kjer naj bi človek ustvaril novo civilizacijo³. Na dramatičnost in epohalnost dogodka v pesmi kaže vzneseno operetno dvoglasno in do visokih oktav poneseno petje obeh vokalov, uokvirjeno v vencu klaviaturskih melodij, medtem ko druga glasbila (z izjemo zamaha čopiča kitarske solaže po platnu) nastopajo zgolj kot ozadje. Kljub vsej vzvišenosti pesem ohranja tudi nekoliko žalostnobaladnega duha. V nadaljevanju (v bolj ali manj enaki glasbeni maniri) človeški pionirji na rdečem planetu pridejo do dramatičnega spoznanja, da »nismo sami«. Pretiravanje s klaviaturami postane že kar moteče na What Doesn't Kill Makes Us Stronger.

Sledi spevna poskočnica No Return, pesem, kakršno bi čisto lahko poslušali tudi v kakšni trši rubriki katerega od slovenskih radiev, ki naj bi predvajali rock in težjo glasbo. Zaradi končno intenzivnejše vloge igranja kitar, dvoglasnega petja z glasovoma, ki imata več moči in sile, ter (vsaj na začetku) v maniri Sabaton zvenečega igranja klaviatur A New Home for Us izpade bolj dramatično in kar lepo izžareva voljo po preživetju ter odločitev vztrajati. Je najudarnejša in najmočnejša pesem na plošči. Last Goodbye je klaviaturska elegija, v kateri se najlepše v svoji moči in kapacitetah predstavi pevkin glas. Saj sploh ni slabo, če bi vokalu sledila tudi glasbila in ne bi pri ustvarjanju občutka dramatičnosti njenega edinega buma predstavljalo le soliranje električne kitare pri koncu pesmi. In za konec še The End Is My Future – raznolika in dinamična pesem, ki na valovih klaviatur ter igranju kitar spodbudno prikaže prvo nosečnost na Marsu in skozi oči ženske – bodoče matere upodobi (materinsko) prizadevanje za obstanek človeške vrste na Marsu …

Za konec lahko v zagovor plošči povem še, da je po naravi taka, da tistemu, ki mu je taka podzvrst power metala povšeči in ji je zato pripravljen posvetiti več kot eno poslušanje, lahko ponudi marsikater skrit bombonček. Meni pri njej manjka predvsem powermetalske sile.


[1] Upal bi si celo trditi, da je isti avtor risal naslovnici zadnjih plošč obema skupinama.
[2] Ki na plošči predstavljajo tisto edino v ospredje potisnjeno obliko kitarskega izražanja.
[3] POZOR, oglaša se blackmetalski ljudomrzni del mene s komentarjem: »Jojmene, menda ne! Ubogi Mars!«