Za začetek tele recenzije en nasvet, ki vam ga polagam na srce. Če na kakšnem štantu, bolšjaku ali čem podobnem zagledate staro, malo pošvedrano ploščo, CD ali kaseto, po možnosti z rdečim fontom izrisanim v lep logo banda, na naslovnici pa je stripovski prizor gradu, orožja, vesoljcev ali vsega skupaj, stvar kupite. Obvezno. Četudi se vam niti ne sanja, kaj to je. V najslabšem primeru boste postali edini lastnik edine plate kakšnega obskurnega madžarskega thrash metal banda iz leta 1994 in boste plato lahko za lep denar preprodali na discogsu, v najboljšem primeru pa boste našli biser, kakršen je Voice of the Cult, kultna plošča klasičnega ameriškega heavyja iz osemdesetih. Sam na Madžare še čakam, o Chastain pa lahko zdajle rečemo eno ali dve.

Chastain so skupina, ki jo je leta 1984 ustanovil kitarist David T. Chastain, tedaj sicer z 31 leti že prekaljen kitarist. Bolje rečeno je skupino zanj formiral Mike Varney, lastnik Shrapnel Records, ki je oboževal svetlobno hitre kitariste in je med drugim odgovoren za projekt Cacophony Martyja Friedmana in Jasona Beckerja. No, prav Mike pa je tisti, ki je k Davidu pripeljal pevko Leather Leone, ki je pred tem pela v kultni sanfranciški zasedbi Rude Girl, s svojim brezkompromisnim vokalom pa je odlično dopolnjevala Davidove ostre a melodične riffe. Ritem sekcija zasedbe se je skozi zgodovino pogosto menjavala, kot rednega člana skupine lahko štejemo zgolj še basista Mikea Skimmerhorna, dve leti pa je med leti '84 in '86 na bobnarskem stolčku preživel tudi Fred Coury, kasneje bobnar glamerjev Cinderella. No, Chastain so bili takoj zelo produktivni, med leti 1985 in 1988 so izdali kar štiri plošče in prav zadnja izmed teh je obravnavana Voice of the Cult.

Album odpre melodični in s klaviaturami podloženi otvoritveni riff naslovnega štikla Voice of the Cult, ki je morda celo najbolj znan komad skupine. Prav z njim band takoj nakaže, da s ploščo ni šale: David te takoj zasuje s kitarskimi vragolijami, Leather pa se že na samem začetku dere, kot da ji gre za življenje. Ob tem je treba povedati, da pol heavy metal vokalistov osemdesetih zveni bolj »pičkasto« kot Leather, punca se namreč dere ostro, čisto in brezkompromisno, pravzaprav z eno besedo: metalsko. Za kakšne sopranofalzete na tej plošči enostavno ni prostora. Prav tako ni prostora za balade, še najbližje jim pride tretji štikl Chains of Love, ki pa je tako z ostrino riffov kot tudi po sami sestavi precej daleč od česar koli, čemur bi lahko rekli radijsko prijazna balada. Med omenjenimi se je stisnila še ena tipična Chastain žagalica Live Hard. Če je po treh komadih koga prešinilo, da ima band precej klišejsko zveneče naslove – prav imate! Globine v Chastain besedilih ne gre iskati, gre za plato, ki je namenjena poslušanju na glas, opletanju s čupo in ne razmišljanju o rešitvah za topljenje ledenih polov. Od ostalih se plošča razlikuje v instrumentalnih detajlih, saj te vsak od treh instrumentalistov lahko v tem ali onem momentu preseneti s kakšnim malim virtuoznim vložkom takrat, ko to najmanj pričakuješ, najsi gre za kratke basovske vložke Skimmerhorna v skladni Live Hard, ali pa za zanimive prehode bobnarja Kena Maryja v skladbi Child of Evermore. Predvsem pa album, kot večina Chastain izdelkov, služi kot izložba za kitarske vragolije Davida T. Chastaina. Ta si tekom celotne plate zares daje duška, a za razliko od recimo Malmsteena zadevo krasno umešča znotraj komadov, včasih te male cukrčke opaziš šele po desetem zaporednem poslušanju, kar je vsekakor pohvalno. Album je tudi res poln odličnih riffov, od hitrega žaganja v skladbi Evil for Evil, do melodičnih leadov v Fortune Tellerju, David skozi devet komadov ne popušča. Še najslabši moment plošče je po mojem skromnem mnenju zaključni komad Take me Home, ki zveni nekako prežvečeno, prisiljeno in generično, predvsem v primerjavi z mojstrovinami, ki smo jih slišali pred tem; s samim komadom kot takim pravzaprav ni nič narobe, le ob nekoliko zlomljenem ritmu dobi človek občutek, da je zgradba nekoliko prisiljena v želji po komplikaciji in izkazovanju tehničnega znanja, gre tudi za najdaljši komad albuma, ki se ob pomanjkanju dobrih hookov zdi tudi nekoliko razvlečen.

Voice of the Cult je še ena plošča, ki je v poznih osemdesetih v razcepu med thrashem in glamom nekako ostala na cedilu – ni dovolj ostra za zaprisežene thrasherje, obenem pa mnogo prehuda za tiste, ki so tedaj prisegali na Warrant in podobne bisere heavy metal scene. Chastain so tako skupaj s še nekaj kolegi iz založbe Shrapnel Records, z Riot in še kom, ostali lep spomenik času, ko je bil heavy še mlad, poln idej in melodike, pa neobremenjen s pretiranimi komercialnimi zahtevami. Danes, ko smo ob vsedosegajočem internetu že več let priča vzponu mladih heavy revitalistov z vseh koncev sveta, pa je fino včasih poseči po kakšnem originalu in poslušati zares izvirne ideje. Toplo priporočam!