V času underground »brbotanja« drugega vala norveškega oz. skandinavskega black metala je na površje kot ena izmed njegovih prvih veja pognal viking black metal. Pojav viking black metala je – glede na takrat v gibanju prevladujočo filozofijo napadanja in zavračanja krščanske kulturno-etično-moral(istič)ne podstati tamkajšnjih družb – logična posledica tega upora na duhovno-kulturnem nivoju. Vikinško kulturno izročilo skozi stoletja med tamkajšnjim življem namreč ni le ostalo dokaj ohranjeno, marveč se je z zgodovinopisjem in razvojem arheologije še obogatilo in romantiziralo. Podobe mogočnih bogov, ki ljudi ne silijo živeti v občutku zapovedane namišljene krivde zaradi grešnosti samega svojega obstoja, simboli avtohtone predkrščanske kulture, ki kot ena redkih v Evropi ni pokleknila pred enim od treh levantinskih monoteizmov (tj. krščanstvom, poleg judaizma in islama) in predstave o skupnosti večinoma svobodnih ljudi, ki je v začetnem obdobju pošteno plašila krščanski svet ter osvobajala presežnega bogastva 'siromašne' (in v resnici bogate) samostane, cerkve in posesti cerkvenih dostojanstvenikov, so kar klicali po ponovni obuditvi skozi (takratno) brezkompromisnost, nekonformnost in radikalnost black metala. Ustanovitveni očetje black metala (predvsem Euronymous) so dali blagoslov razvoju te veje black metala – ne nazadnje so pionirji podzvrsti Enslaved prvo ploščo Vikingligr Veldi izdali prav pri njegovi založbi Deathlike Silence Productions.

Skupina svojo posvečenost opevanju ere Vikingov izkazuje že z imenom, ki predstavlja v nordijski mitologiji in vikinškem kulturnem izročilu množinski izraz za bojevnike, ki so padli v boju in so jih Valkire odvedle v Valhalo. Njihov leta 1994 v samozaložbi izdani demo, Aurora Borealis sodi v tisto zgodnje obdobje razvoja viking black metala, ko si je slednji šele utiral pot na plano iz temin underground glasbenih konceptov, vezanih na drugi val black metala. Demo obsega štiri pesmi v skupnem trajanju nekaj manj kot pol ure. Prva in zadnja pesem (De sorte sjøers land ter Einherjer) sta odpeti v norveškem jeziku, medtem ko sta vmesni dve (Aurora Borealis in Witchking) zapeti v angleškem jeziku. Glede na splošni vtis je demo mogoče opisati kot vikinško mračni oz. gotski, saj ne zveni, kot naj bi viking (black) metal moral zveneti: borbeno in/ali mogočno, marveč bolj kot vse ostalo, predvsem temačno. Pri De sorte sjøers land posnetki zvokov zavijanja vetra ter igranja bas kitare ustvarijo občutek mračnosti in zatohlosti bivanja v vikinški dolgi hiši (longhouse) v času trajanja polarne noči in divjanja snežnih neviht. Obstoj oz. pojav življenja in dogajanja v taki atmosferi ustvari petje z blackerskim grim vokalom ob spremljavi akustične kitare. Temu glasbenemu dogajanju se v ozadju priključijo še bobnanje in električne kitare, ki ostajajo skozi celo pesem potisnjene nekoliko v ozadje, za petje in zvoke akustične kitare. Glasba ustvarja podobo dogovarjanja vikinških vodij o odpravah, ki jih kujejo za čas, ko bodo fjordi odmrznili. Občutek pogovora in dogovarjanja še posebej dobro poustvarjajo tisti deli pesmi, kjer petje dobi šepetanju podoben odmev. Skladno s (takrat še) uveljavljajočimi se kanoni viking black metala se grim vokalu pridruži tudi petje s čistim vokalom (sploh pri refrenskem delu) in močno izrazita melodičnost posameznih delov pesmi. Občutek intenzivnosti dogovarjanja o spomladanskih odpravah proti koncu pesmi zaznamuje večja ritmičnost in dinamičnost glasbe. Mračno gotsko vzdušje ponovno ustvari konec pesmi, ko v okrepljenih zvokih vetra začnejo izginjati glasovi – zbrani zapustijo prostor in odidejo v zimski metež. Sledi »duša« dema, naslovna Aurora Borealis, ki tudi skozi besedilo (poleg ambienta, kakršnega ustvari glasba) izriše gotsko mračnost polarne noči vikinškega severa. Pesem takoj udari s kitarskimi melodijami in ravno te začetne melodije poleg refrena ostanejo najbolj v spominu skozi celo pesem. Vokalni del pesmi najprej zaznamuje skoraj sočasno petje čistega in grim vokala, pri čemer slednji prvemu sledi z manj kot sekundnim zaostankom. Kombinacija sledenja grim vokala čistemu v kombinaciji z zadušenimi in v ozadje potisnjenimi kitarskimi melodijami najbolj markantno ustvarjata občutek klavstrofobičnosti in mračnosti ambienta. V trenutku, ko grim vokal prevzame položaj prvega glasu čistemu vokalu, pesem pridobi še noto gotske strašljivosti. Ko za kratek čas čisti vokal prevzame petje prve kitice, pesem pridobi na dinamičnosti, vendar le do trenutka, ko ta občutek ponovno »zamori« uvodna kitarska melodija. V ušesih ostane le še gotsko zveneči refren: »Aurora Borealis«. Witchking v primerjavi z naslovno pesmijo dema zveni bolj dinamično. Bobni in kitare so v ospredju, v ozadju ostaja grim vokal, ki je slabše razumljiv. Pri ustvarjanju mračne atmosfere igrajo v tej pesmi prvič na celem demu res opaznejšo vlogo klaviature. Slednje, v kombinaciji z igranjem kitar, ustvarjajo nekakšno pravljično vzdušje. Tukaj prvič zares izrazito, skozi daljše melodične in ne toliko blackmetalsko zvenečih instrumentalnih delov pesmi stopi v ospredje igranje lead kitare. Zaključna pesem Einherjer glasbeno odstopa od svojih predhodnic, saj je v celoti akustična, z ritualno ponavljajočimi se melodijami akustičnih kitar in monotonim bobnanjem. K mračni epskosti pesmi, to je zaupnemu skrivnostnemu pripovedovanju o metafizičnih skrivnostih Odinovih izbranih bojevnikov, odločilno prispeva vokalni del pesmi v obliki šepeta s čistim vokalom.

Aurora Borealis v svoji instrumentalno-vokalni celosti predstavlja lepo oblikovan primer sicer redkega, temačnega odtenka viking metala (kakršnega so od začetka na lasten način razvijali tudi Helheim). Ker je zanimiv in poslušljiv, ljubitelju viking metala daje dobro spodbudo, da poseže tudi po naslednjih glasbenih stvaritvah skupine: odličnem prvencu Dragons of the North, epskem EP-ju Far Far North ali kateri od kasnejših plošč, kot je npr. Norrøn in spremlja bandovo glasbeno pot, ki jo v vsakem primeru zaznamuje razvoj (čeravno ne tako radikalen, kot očake Enslaved).