Ja, prvi koraki so vedno nerodni in negotovi, tudi v svet metala. Tako so se nekateri med nami z metalom prvič srečali preko obiska nastopov bolj ali manj latentnih domačih posnemovalcev opusov znanih skupin iz tujine, prek grungea in nu metala¹. Drugi spet so »black metal« spoznali preko Marilyna Mansona … No, moj prvi korak se je zgodil nekega sončnega sobotnega dopoldneva pred kosilom, ko sem na Kanalu A v neki glasbeni oddaji prvič videl in slišal spot Blaze of Glory Jona Bon Jovija. Na mestu sem se ustavil pred ekranom in debelo pogledal v »škatlo«. Mesec dni kasneje so mi v Poreču kupili Jugotonovo kaseto² Jon Bon Jovi – Blaze of Glory³. To je bilo to, sledili so G'N'F'N'R's, Metallica, Sepultura in prelepi svet metalske glasbe me je potegnil vase. In v čast, slavo in zahvalo temu prvemu, morda celo smešnemu koraku, recenziram pričujočo ploščo.

Torej, če smo imeli distorzirano kitarsko glasbo, povezano oziroma posvečeno vitezom neba (pilotom lovskih letal), svobodnim jezdecem kromiranih dvokolesnikov, čemu ne bi (trši) rock naredil posvetila njihovim predhodnikom, ki so osvajali in osvojili Divji zahod?

Tako se z zvočnim posnetkom iz v opombi omenjenega filma, ko mladi revolveraš pošlje na drugi svet kavboja, ki opravlja veliko potrebo na zunanjem stranišču začne Billy Get Your Guns. Kitare v kontekstu hard rocka pošteno zažagajo »poreden« akord in pesem se razvije v spodoben hard rock (n' roll). Ob poslušanju petja se je lepo spomniti na čas, ko je Jon še imel glas in znal peti s polnimi pljuči. Pesem nas obdari tudi s čisto spodobno solažo električne kitare. Zaradi všečne glasbe in načina petja gre pesem zelo hitro v ušesa, in kar je najlepše, izpoveduje duha hardrockerskega uporništva⁴.

Prva balada na plošči, Miracle, nadaljuje lahkotno atmosfero prve pesmi. K taki atmosferi največ prispeva ritem, spremljava harmonike (pozor – ni moteče), blago zveneče spremljevalno žensko in predvsem Jonovo izredno optimistično zveneče petje. Pesem se v ušesih zavrti lahkotno kot plapolanje krila temperamentne plesalke kakšnega latinskoameriškega plesa. Za to, da se v baladi ohrani nota hard rocka, poskrbi kitarska solaža, medtem ko Jon svojo takrat še »uporniško« naravo pokaže tudi s spotom, v katerem ga vidimo kot člana motoristične skupine, ki uživa svobodo v vožnji po stranpoteh polpuščavske ameriške oziroma mehiške divjine.

In potem pride na vrsto »knock out« udarec – meni še vedno daleč najboljša stvaritev (Jon) Bon Jovija – Blaze of Glory (!!!). Na kratko: pesem je (osebno) izpovedna in čustveno nabita, dinamična in hardrockersko udarna. Vsebuje elemente filmske vestern glasbe, ki jih odlično povezuje s hard rockom. Nad vsem tem bdita igranje kitar in močan Jonov vokal, ki pesem vodi do refrenskih vrhov in meni najljubšega – zaključnega – katarzičnega dela, ki se začne z igranjem trstenk in se konča z refrenom, ki butne tako, da pesem igra v zavesti še dolgo potem, ko glasba in petje ponehata.

Zaradi obravnave (v vesternih sicer standardnega) vprašanja, ali preliti kolegovo kri za denar, otožneje zveni s country glasbo navdahnjena Blood Money. Tu kraljujeta akustična kitara, harmonika (pozor – znova na nemoteč način) in orglice. Jon pri pesmi pokaže, da zna med petjem še vedno pošteno zakričati. Kratko in sladko.

Santa Fe predstavlja najboljšo balado na plošči in hkrati eno najbolj podcenjenih pesmi v celotnem baladnem opusu skupine Bon Jovi⁵. Uvod, ki ga sestavlja igranje klaviatur in bobnov⁶, ustvari čustveni vrtinec, ki se vrti skozi vso pesem in odraža tisto dokončno odločenost žilavih pionirjev Divjega zahoda, da »uredijo težave« oziroma »poplačajo dolgove«. Besedilo je znova vesternovsko in Jon ga odpoje odlično, raznoliko in doživeto. Pri ustvarjanju izjemne čustvene moči, raznolikosti in dinamičnosti balade imata enako pomembno vlogo igranje kitar in bobnov. Njuna kompozicijska struktura v pesmi (in za pesem) je neponovljiva! Seveda ne gre zanemariti niti vloge igranja klaviatur in godal.

Ob naslovni Blaze of Glory je meni najboljša pesem na plošči v kategoriji ne-balad Justice in the Barrel. Čeravno klavstrofobično zveneča (v pričakovanju metka) me očara najprej z uvodnim indijanskim petjem, ki se v ženskem kriku najprej prelije v vrtinec kitarskega sola in konča z zvokom strela ter nato razdivja z »divjim« bobnanjem. Pesem odlično oriše občutek zavedanja (odpadnika na Divjem zahodu), da predstavlja metek edino pravico, ki je bo deležen, ko bo nastopil njegov »tosvetni« sodni dan. »So tell me, who's gonna save me, or my Father or my Son? When the only justice a man can see is the barrel of a loaded gun /…/«. Besedilo je odlično in tudi izvedba pesmi temu primerna. Vokal zveni na eni strani bolj žalostno in hkrati živčno. Ne, glasba v osnovi sicer ni divja, vendar jo Jonu in drugim uspe odlično dvigniti na nivo visoke dramatičnosti skozi cviljenje kitar in bobnanje.

Neustavljivo moč svobodnega hardrockerskega duha najlepše pokaže Never Say Die. Odlično slišno bobnanje in distorzirana kitara takoj napovesta, da bo pesem intenzivnejša, medtem ko igranje klaviatur (ki zveni kot igranje (pogrebnih) zvonov) – sicer najbolj razpoznavni znak pesmi – nakaže njeno brezmejno širnost. Jonovo petje je živahno in dinamično, ki ne le z glasom, marveč tudi z besedilom pokaže mladostn(išk)o hardrockersko uporniško »don't give a fuck« stališče. Dinamično, prijetno poslušljivo, že kar malenkost udarno – uživancija. Smrt ni konec, zato se zaradi nje ne sekiraj! Tako je, rock on, Never Say Die!!!

Za You Really Got Me Now pravzaprav ne vem, kam bi jo uvrstil – gre za nekakšen jazz/bluesovski (ali nekaj podobnega) kolaž vsega po malem, ki me ni nikoli prepričal in tudi ne vem, kaj počne na plošči. V glavnem sem ga vedno preskočil in tudi ob recenziranju plošče sem se moral res pripraviti do tega, da ga tokrat nisem.

Čeprav je mogoče slišati tudi električno kitaro, Bang a Drum zveni bolj »gospelovsko« kot hardrockersko. Ja, saj so predstavniki različnih verskih ločin in denominacij imeli svojo vlogo pri osvajanju Divjega zahoda, ampak z aspektom vere se nikoli nisem identificiral. Posledično se tudi v gospel glasbi in čaščenju »odrešenika« ne najdem. Če damo vse to na stran, je pesem dobra. Skladno z naslovom je velik poudarek dan ritmičnemu udarjanju po bobnih. Jon vokal napne, kar ga lahko, in pesmi da hardrockerski pridih. Igranje kitar dviga atmosfero in deluje, skladno z naravo gospela, kot katalizator občutka odrešitve skozi petje. To (zaradi vere v obljubo »odrešitve«) optimistično atmosfero močno ojača spremljevalno petje ženskega (cerkvenega) pevskega zbora. Pesem tudi lepo sodi na ploščo, kot občutek, da kljub težki situaciji, v kateri se znajdejo protagonisti dogajanja in težkega življenja na Divjem zahodu, obstaja luč na koncu tunela⁷.

Zadnja balada na plošči, Dyin' Ain't Much of a Livin', podobno kot Justice in the Barrel izrisuje manj romantičen aspekt življenja kavbojskega izobčenca – življenje na begu. Zvočni posnetki iz filma napovedo, kam se bo pesem odvrtela. Glasba se začne z zavijajoče žalostno-atmosferično zvenečim igranjem klaviatur, kitar in bobnov. Verzi »A whiskey bottle comforts me, and tells me not to cry /…/ I try to close my eyes, but the night's there to remind me of the guns and the early graves, the ghosts appear as I fall asleep, to sing an outlaw's serenade /…/« izpovedo več kot dovolj. Zapeti so na žalosten način in dinamika Jonovega petja besedila v trenutkih, ko je slednje glasnejše in bolj dinamično, ustvari situacijo, da si mora poslušalec/poslušalka vzeti čas, da se odloči, ali slednje izpoveduje jok ali jezo. K občutku žalosti pesmi lepo prispevajo tudi zvoki igranja klavirja. Žalostna, vendar zelo lepa pesem.

Zadnja pesem na plošči je Guano City (avtor ni Jon, marveč Alan Silvestri), instrumentalni soundtrack iz filma, ki deluje kot outro. Napetost, celo dramatičnost prikaza pobega s konjskim galopom, ustvarja raba glasbil klasične glasbe, predvsem trobil in tolkal. Njeno glavno sporočilo je: ni konec – film se je končal, Divji zahod je osvojen, vendar duha, ki ga je osvajal, nikomur ni uspelo ukrotiti. Živi naprej, skozi nas, skozi hard rock in ne nazadnje tudi skozi metal.

Tako da, ja – prvi koraki so pomembni, dasiravno so, ko se ozremo nazaj, včasih videti čudni. In vendar, vse skupaj ni čudno, ko se zavemo, koliko korakov (in kakšno pot) smo prehodili od prvega koraka (kakršen je primeroma moj) do Sodom, Morbid Angel, Satyricon in radikalizma, kot so (bili) Rhapsody.


[1] Ne, kljub imenu glasba pod to oznako ni metal!
[2] Ja, še vedno jo imam doma v zbirki spominov.
[3] Katere navdih je – meni še vedno odličen »do konca« vestern – Young Guns II.
[4] Kar je, žal, kasneje skozi čas postopoma izginilo v glasbi Bon Jovi.
[5] Ne le v Jonovem!
[6] In deluje kot predhodnica kompozicijskih prijemov uvoda kasnejše in (najbolj) znane Bon Jovi balade – Always.
[7] Ne nazadnje Divji zahod ne bi bil nikoli »osvojen« brez vztrajnosti in vere v nekaj boljšega (in določenih nasilnih ter uničevalnih politik, seveda).