Kaj izbrati – ploščo z najboljšo pesmijo ali najboljšo ploščo, na kateri ni najboljše pesmi? Na koncu sem sprejel odločitev, da ne bom recenziral plošče, na kateri se nahajata God of Emptiness in Sworn to the Black, zato – Domination. Plošča bi ne mogla imeti bolj pravega imena za glasbo, ki divja na njej. Gre za zvočni zemeljski plaz, ki ruši vse pred seboj z neukročeno in nekontrolirano silo drobečih in lomečih se gorstev, njihovih sten, balvanov, vršacev, vode, zemlje, peska in kamna. Neustavljiva moč plazu in njen odmev se ohranjata v večnost in še naprej.

Sočasno, odlično zveneče in povsem v eno neločljivo celoto povezano bobnenje kitar in bobnov sproži plaz, ki v prvem trenutku sliši na ime Dominate. V tem hudourniku zvočnega lomljenja vsega pred seboj David Vincent s svojim odlično razumljivim growlom sproži proces drobljenja. Perpetuum mobile interitus! Čemu posvetiti pozornost – bobnom, kitaram ali petju? Vsemu, vsemu hkrati in ves čas!

Po tem prvem odtrganju mase, sile in energije iz neposrednega procesa spremljanja dogajanja v trenutku izstopimo v perspektivo zunanjega opazovalca vsega pustošenja in devastacije, ki ga za seboj pušča skupina z Where the Slime Live. Pesem je nekoliko počasnejša in zaradi zamazanosti zvoka kitar, teže bobnov ter zvoka grgrajoče utapljajočega se (razumljivega) growla deluje kot v večnost trajajoči odmev hudournika uničenja, ki ga je sprožila Dominate. Atmosfera pesmi je posmehljivo zlohotna in prvinsko pristno satansko deathmetalska. Čisti užitek, tako v vsakem delčku kot v celosti in celoti!

In spet se preko intenzivnega mletja kitarskih akordov in kovanja po nakovalu bobnov znajdemo v samem vrtincu vršanja uničenja – Eyes to See, Ears to Hear. Gre za eno najbolj prepoznavnih pesmi na plošči.¹ Samo sama neobvladljiva sila naprej: nič ni svetega, growl Davida Vincenta zveni kot različno močni sunki vetra iz kovaškega meha vesolja, ki silo in ostrino ognja death metala potisne do temperatur, pri katerih se topijo galaksije. Treyeve kitarske eskapade solaž izpadejo kot ognji, ki spontano izžarijo iz žerjavice, in vendar še vedno vse skupaj zveni melodično povezano.

Vsej tej sili ognja sledi pompozni, mračni in napeti instrumental Melting, ki ob različnih zvokih udarjanja po bobnih na platnu igranja godal in klaviatur nakaže mešanje in nabiranje gošče² kamna, ognja, lesa, kovine in zemlje pred naslednjih izbruhom oziroma nekontroliranim zdrsom hudournika.

Hudournik magmi podobne gošče se začne brbotaje počasi prelivati preko meja z Nothing but Fear. Sunkovitejši pljuski igranja kitar in bobnanja potiskajo vso maso glasbe čez in naprej. Vincentov suho-jezni vokal vse to glasbeno butanje valov stisne in usmeri v silo toka. Ali bi moral o glasbi napisati še kaj? Ja, posamezne melodije, načini in ritmi igranja bobnov in kitar, ki na prvi pogled med seboj delujejo nepovezljivo, se pretapljajo tako preprosto, da na tem mestu umska logika prepusti primat divjanju domišljije. Briljantno!

V Dawn of the Angry – meni najljubši pesmi na plošči – polzenje deathmetalske magme skozi vrtince motorjev igranja kitar preraste v brzenje. Ognja (kitar), tekoče žareče kamnine in kovine (bobnov), gorečega lesa (vokala) ter v vročini trepetajočega zraka (basa) nič več ne ustavi. Brzenje mase skozi sunke vokala prehiteva upor zraka in se dviga v cunami, ki divja naprej že z vso silo kitar in bobnov, ter golta, lomi, drobi in ruje vse pred seboj. Secirati, kaj je odlično in kaj »nadodlično« pri vsakem od deležnikov ustvarjanja glasbe nima smisla, saj vsak del sam po sebi in skupaj z drugimi predstavlja popolnost. V popolnosti plošče začutim popolnost popolnosti v tej pesmi.

Divjanje brezbožnega death metala se z enakim stampedom nadaljuje v This Means War. Udarni valovi mase in sile gmote, ki jih poganjata dvoboj ter prepletanje kitar in bobnov, v mojstrskem zvočnem filmu kar tekmujejo med seboj, kateri bo prej in siloviteje porušil in pogoltnil vse pred seboj. Čeravno pesem traja le nekaj več kot tri minute, ustvarja občutek, da je za seboj pustila dolgo pot popolnega uničenja.

Šele s počasnejšim, klaviatursko kitarskim uvodom v Caesar’s Palace dobijo ušesa priložnost, da se tačas, ko se grozeča magmatska gošča počasi zbira in meša ter zbira silo za naprej, malo odpočijejo. Zaradi klaviaturskih zvokov pesem deluje strašljivo že z odtenkom industriala. V začetnem delu sicer ni bobnanja, vendar igranje kitar in klaviatur vseeno ustvari občutek počasnega udarjanja. Ko se v to tlečo, tekočo mešanico naposled prilije še bobnanje, ves potencial glasbe brbotaje zavre in se spet požene naprej. Nekako nastane podoben – vendar nikakor ne enak – občutek, kot pri poslušanju Where the Slime Live. Pozor – nikakor ne gre za ponavljanje slednje, zgolj za podoben občutek. Glavni zaščitni znak pesmi predstavljajo – v pozitivnem smislu – čudno zveneče kitarske solaže. Hail Caesar!³

Tako nekoliko starorimsko epsko zveneče deluje tudi instrumental Dreaming. Dark wave glasbi podobni zvoki bobnov in klaviatur, ki pesem sestavljajo, ustvarjajo občutek, da je moč žareče tekoče gošče začela izgubljati sapo in da na njeni površini (skozi proces hlajenja) začenja nastajati skorja. Je glasba dosegla svoj končni domet oziroma doseg?

He, he he, ne, niti slučajno! Inquisition (Burn with Me) s cvilečim kitarskim solom in hitrim bobnanjem naprej požene vso gorečo žarečo maso glasbe plošče, znova skoncentrirano v death metalu. Tukaj Vincentov posebno gnevno zveneči vokal kot nevidna roka tej počasi plazeči se pogubi doda novo hitrost. Gre za pesem, v kateri vokal (podobno, kot to skozi vso ploščo kažeta bobnanje in igranje kitar) pokaže dominanco nad drugimi »napenjanji grl in prepon« v death metalu. Je globok, sposoben izražanja cele palete čustev in – razumljiv. O tem, kako popolno zvenita igranje kitar in bobnanje, preprosto nima smisla izgubljati besed.

In za konec še Hatework. Težak in počasneje atmosferično zveneči uvod (brez intenzivnega žaganja kitar) ob napetem tempu bobnanja napoveduje, da se ima zgoditi nekaj velikega. Kaj le? Mar bo na plošči spočeta death metal gošča le prišla pred prepreko – gorstvo, ki ga ne bo mogla podreti? Na to simbolno nakazujejo tudi zvoki zvonjenja. Ampak ne! Naša sila se ne da. Splezala in pokrila gorstva ne bo, vendar Vincentovo, tukaj zelo globoko zveneče, počasno petje, ob drobečem in v globino odmevajočem žaganju kitar napove, da bodo magma ognja, žareče kamnine in tekoče kovine prepreko spodjedli tako, da se bodo sami zrušili vanjo. Ponavljajoče se igranje kitar in bobnov zgolj potrjuje, kako pesem spodjeda tisto, kar je nad njo. Mar obstaja veličastnejši konec od tega, ko zadnja pesem pokaže, da konec pomeni zgolj novo moč in silo, ki bo rinila naprej? Konec ni konec, ampak je nadaljevanje ter nov začetek … In višji odtenek glasu, s katerim Vincent zapoje zaključni refren, pokaže, da se je prepreka – gorstvo pred pesmijo – vdalo in zrušilo!

Domination je prevlada, prevzem gospostva in postavitev novega svetovnega reda na Olimpu death metala! Ali torej obstaja popolnost v death metalu? Obstaja: sestavljajo jo Pete Sandoval, Trey Azagthoth, David Vincent in Erik Rutan. Popolnost sliši na ime Morbid Angel in za njo ter pred njo⁴ ni ničesar več!

[1] Napisati »eno najboljših pesmi na plošči« ne morem, ker so vse odlične.
[2] V smislu nečesa gostega, ne gozda!
[3] Od tu naprej me v povezavi s tematiko plošče in pesmi močno mami poslušanje pesmi Caesar Forever od Reverend Bizarre.
[4] Stvar perspektive opazovalca.