In glej si ga no, kot strela z jasnega je v metalsko srenjo udarila »novica«, da Galder po skoraj 25 letih zapušča Dimmu Borgir. Ja, in kaj potem? Gre res za tako pomembno zadevo, da bi se ji lahko reklo »novica«? Mislim, da ne. Kakorkoli, kot kaže, bo omenjeni gospod glasbeno pot nadaljeval, kjer jo je začel – z Old Man’s Child. O glasbenem delu skupine je mogoče reči, da četudi je ob izbruhu drugega vala black metala v drugi polovici 90-ih pustila močan odtis že s ploščo Born of the Flickering, po mojem mnenju njihovo najboljšo glasbeno stvaritev predstavlja odlična in žal zelo podcenjena plošča The Pagan Prosperity. Promocijsko turnejo plošče smo imeli nadobudni slovenski black metalci prve generacije priliko doživeti v Gala hali na Metelkovi. Nabralo se nas je (skupaj s kolegi iz Hrvaške, kjer v tistem času black metal koncerti še niso bili »dovoljeni«) toliko, da je bil z obiskom zadovoljen celo organizator Boštjan Doblekar in je o koncertu poročal tednik Mladina. Morda še dodatna informacija: na koncertu so nastopali skupaj z Rotting Christ, ki so nekako v tem času promovirali svojo daleč najboljšo ploščo – primite se za stole – A Dead Poem!!! O ja, bilo je nepozabno.

In zakaj je plošča tako posebna, dobra in drugačna od vsega drugega, kar se je v tistem času porajalo na sceni? Predvsem zato, ker po moji oceni vključuje precej deathmetalsko zveneči ritem in tempo v black metal, ker tudi Galderjev grim vokal zveni nekje na meji med obema zvrstema, saj uporablja že precej »spoliran« zvok in nakazuje na trende, ki se bodo kmalu zgodili v izvirnem drugem valu black metala. Posebej je treba pohvaliti tudi vizualnoestetski element plošče.

Glasba takoj udari z bombo – najboljšo pesmijo na plošči, The Millennium King. Sunek, lahko bi rekli celo »blast« igranja kitar in bobnov takoj in brez odlašanja udari po ušesih ter drži pesem v hitrejšem tempu. Odmevajoči in razumljivi Galderjev grim vokal se odlično povezuje in preliva z glasbo. Pesem vsebuje dober refrenski del, ki gre hitro v ušesa. Hitrejši tempo se v pesmi ohranja do trenutka, ko ga prekinejo »vzvišeno zveneči melodični« zvoki klaviatur, ki jim sledi petje z globokim čistim vokalom, ki pesem pripelje do vrha, utelešenega v kitarski solaži. Še vedno super, super in še enkrat super.

Po ritmiki, pri kateri se prepletata hitrejši in precej počasnejši tempo, še bolj deathmetalsko zveni Behind the Mask. Krasi jo raba dveh različnih odtenkov (globljega in višje zvenečega) grim vokala, ki ohranjata zelo visoko stopnjo (mojim ušesom zelo pomembne) razumljivosti. Način dvoglasne rabe obeh vokalov me malenkost spominja na tehniko rabe vokalov pri Deicide. Posledično tudi ta pesem hitro zleze v zavest kot spodobna stvaritev z dobro produkcijo (v spomin niti ne, saj bi to pomenilo, da si jo zapomnimo enako dobro kakor pesem The Millennium King, vendar temu v konkretnem primeru ni tako).

V nadaljevanju konkretno s kitarskimi akordi in odlično slišnim igranjem činel (!!!) po ušesih »zaorje« kompaktna in dinamična Soul Possessed. V njej ni nič prepuščeno naključju. Vokal zveni razumljivo, odmevajoče in zlobno, medtem ko je po ritmu in načinu rabe klaviatur pesem bližja predhodnici The Millennium King. Verjetno ravno v tem tudi tiči razlog, da se hitro usede v ušesa. Ne gre izpustiti vloge igranja bobnov, ki daje dogajanju v pesmi dodatno dramatičnost.

Nekoliko hitreje in bolj surovo, vendar še vedno melodično zveni My Demonic Figures. K občutku surovosti verjetno največ prispevajo kričeče zveneči grim vokali. Pesem se giba v gabaritih plošče, vendar v kontekstu slednje ne ponuja posebnih presežkov.

S »catchy« ritmom igranja kitar in dobro slišne bas kitare se začne Doom Maker. Ob srednje hitrem brenčanju električnih instrumentov, ki ustvarjajo občutek napete živčnosti, kakršnega lahko povzroči zvok kril v stekleni kozarec ujetega jeznega sršena, zveni grim vokal še za odtenek nižje in zato še bolj deathmetalsko. Refrenski del, do katerega prehod postavijo zvoki klaviatur, znova pokaže domiselnost skupine pri ustvarjanju (bolj) poslušljivega black metala. V kontekstu pesmi moram posebej pohvaliti lucidno pozicionirano rabo čistega vokala. Z vsem tem se pesem približa tistemu derivatu black metala, ki bo kar kmalu po izdaji recenzirane plošče dobil ime »poganski metal« (ker se navezuje na tradicionalno predkrščansko tradicijo in kulturno izročilo, ki v osnovi ni (nujno) vikinško).

In nato sledi ob predhodnici še ena zelo zanimiva stvaritev – epsko, melodično in maščevalno zveneča My Kingdom Will Come. K njenemu učinku veliko pridoda igranje klaviatur, ki sicer na srečo ne prevladuje v glasbi, vendar jo odlično dopolnjuje in izpopolnjuje učinek pesmi. Galderjev grim vokal je spet zamazan, jezen, vendar razumljiv in z njim postanejo refrenski deli pesmi mogočni: »Soon, my kingdom will come!«

Robato igranje kitar in hitro bobnanje začne Return of the Night Creatures. Zarjavelo hripav vokal, ki vstopi v tako zvočno okolje, pesem vrže bliže death metalu. Kitare s soliranjem prevzamejo vlogo vodila pesmi, medtem ko kombinacija sočasnega večglasnega grim petja (z globljim in višje zvenečim vokalom) kot glava buzdovana lomi vse pred seboj. Zanimivo je, kako velika vloga pri ustvarjanju glasbe je namenjena bobnanju. Tu že lahko trdim, da pesem navkljub očitni prisotnosti blackmetalskih značilnosti glasbe predstavlja odklon od slednjega. Ali v slabem ali dobrem smislu, v sodbo prepuščam poslušalcu. V vsakem primeru gre za zanimivo pesem, ki se ne drži ene rdeče niti, marveč s svojo vsebinsko in strukturno raznolikostjo dobro prepleta različna čustva oziroma podobe.

Glede na slišano do tu nam z vsebinskim presenečenjem postreže What Malice Embrace, saj se začne z mirneje zvenečim igranjem nedistorziranih kitar in zvoki moških čistih vokalov. Na tak način ustvari pagan/viking metal vtis. Pesem se v nadaljevanju skozi prehod, pri katerem distorzirane kitare sledijo melodijam nedistorziranih, najprej razdivja in nato precej nabije z zvoki klaviatur. Ja, tukaj se že začne kazati tisto, kar bodo kasneje v večji ekstrem razvili Dimmu Borgir … Glede na delo slednjih na tem področju tale pesem zveni še precej začetniško. Vseeno pesem zveni čisto spodobno in še vedno bolj blackmetalsko kot predhodnica. Ohranja precejšnjo mero viking/pagan metal mistike in jeze, ki se izžarevata skozi igranje kitar, klaviatur in vokala. A recimo bobu bob, pesem bi lahko imela po vsem, kar ji je uspelo ustrezno povezati, boljši zaključek in ne le tišanje glasbe, ki spominja na počasno ugašanje plina na štedilniku.

The Pagan Prosperity zagotovo ni plošča, ki sodi v povprečnost izdaj drugega vala (norveškega) black metala. V tem smislu jo je treba vrednotiti kot drugačen (težko sicer rečem avantgarden) in inovativen korak oziroma pristop k interpretaciji black metala, ki se je kasneje razvil v več smeri. Kaj je bil vzrok, da je bila plošča (na način, kako je bila spregledana) deležna tako malo pozitivne pozornosti, ne vem. Morda se skriva razlog v tem, da je bila za okus večjega dela scene tistega časa preveč zbrušena in poslušljiva.