Kalmah je band, na katerega se v finskem melodičnem death sektorju vedno lahko zaneseš. Ne gre za postavljanje trendov, ne za sledenje trendom (čeprav so se razvijali skupaj z vzponom zvrsti, ki ji pripadajo), ne povzročajo neke množične evforije, našli so svoj prostor med Children Of Bodom, švedskim melodičnim death metalom, dodali nekaj lastnih karakteristik, kar je videti tudi na albumu številka štiri, The Black Waltz.
Pestrost vplivov, ki jih Kalmah vključujejo v svojo glasbo, jim gre šteti v plus in se odraža na raznovrstnosti in dinamičnosti materiala na The Black Waltz. Poslušalcu servirajo kombinacijo brezkompromisnih, ostrih, thrashersko obarvanih riffov, spevnih death metalskih melodij, ki se kažejo v obliki tehnično dovršenih kitarskih solaž in njihovih harmoničnih duelih s klaviturami. Na teh področjih se ne spuščajo tako v podrobnosti kot Children Of Bodom, uporabljajo direktnejši pristop, znajo pa presenetiti s pravi furioznimi virtuoznimi izpadi. Po drugi strani bliskovito udarijo tudi z black metalskimi blast beat napadi, pri tem pa znajo biti te spremembe tempa čisto nepričakovane in pridejo iz mirnejše kitarske melodije. Z menjavo klaviaturista imajo klaviature sedaj nekoliko bolj »bodomovski« zvok, še vedno pa občasno prinašajo rahel folk pridih, ki pa ni tako močan, kot je pri njih že znal biti. Za pravo mero surovosti pa s svojim globokim growlovskim petjem še vedno najbolj skrbi vokalist Pekka.
Pri dokaj enakovrednem materialu nima smisla posebej izpostavljati določene skladbe, kakovost kompozicij in zanimivost izdej zagotavljajo, da je to prava stvar za fane finskega tršega melodičnega sektorja.

Matjaž