No, kadarkoli pridem v stik s katero od »junaških« zvrsti metala¹ (npr. power ali heavy) iz Srbije, pristopim z nekoliko dvignjeno obrvjo, saj obstaja verjetnost, da bo šlo za agitprop velikosrbskega šovinizma, ki je na turneji po nekdanji skupni državi (Hrvaška 1991–95, BIH 1992–95 ter Kosovo 1998–99) povzročil veliko gorja in trpljenja. Tako je bilo tudi tokrat … Plošča, če jo je kot tako mogoče označiti, saj se je na Metalskih arhivih posebej ne omenja, je očitno zbir pesmi iz singlov, ki datirajo od let 2019 do 2024.

Moje skepse glede vsebine plošče ni zmanjšala uvodna pesem Sloboda, saj se mi je pri poslušanju tega ne le s powerjem, temveč tudi s thrashem oklepljenega heavy metala nekako zazdelo, da zna »njihova« svoboda pomeniti suženjstvo in uničenje drugih. Glasbeno kitare spodobno žagajo, pesem ima razgibano in težko strukturo, medtem ko glavni hrapavi in spremljajoči vokali ohranjajo pošteno mero testosterona. Heavy okostje s thrash in power metalskima mesom in oklepom. Se je pa moja skepsa o sporočilu glasbe pričela postopoma tajati z naslednjo pesmijo.

Valhala ne vsebuje nikakršnih implikacij velikosrbskega nacionalizma, vendar pesmi težko pripišem kakšno posebno kvaliteto, saj gre za zelo izlizano temo, predstavljeno na zelo generičen način in z zelo ceneno rimarijo. Zdi se, da imajo tu glavno vlogo vokali, medtem ko je sicer čisto spodobno igranje glasbil potisnjeno bolj (in po mojem mnenju preveč) v ozadje.

Krv Bogova se začne s počasnejšim uvodom, ki nekoliko že spominja kar na epic doom, ampak se potem bolj razživi in preobrazi v pravo divjo, že kar bojno pesem. K temu verjetno največ prispeva – logično – refren in predvsem poleg zelo jezno zveneči glavni vokal. Bobni in predvsem kitare v ritmu odlično spremljajo hudovanje vokala. Glasba gre hitro v ušesa in vse skupaj deluje spodobno in spodbudno za naprej.

Težak in počasen, med thrashem in power metalom razpet kitarski akord odpre Grom Peruna – in dobimo pravo težko bojno koračnico. Glavno vlogo pri ustvarjanju takega občutka opravita igranje kitar ter grlen, hrapav vokal. Atmosfera je napeta (k čemur pomembno prispeva komaj zaznavno in filigransko natančno, po mikro plasteh stopnjevano dvigovanje tempa), testosteronska in tudi transično ritmična. Tako dobimo prvi »hit« na plošči. Odlično, saj pesem kar kliče po večkratnem ponovnem poslušanju. »Udara grom, grom Peruna, aršin je isti za svakoga!«

Še vedno počasna, vendar malo lažje, kot trenutki predaha med bojem, zveni Veruj. Standardnemu hrapavemu vokalu se pridruži nekoliko čistejši, kar da pesmi novo širino in zbudi tiste dele metalskih zvočnih možganov, ki terjajo vključevanje mišljenja (razmišljanja) med poslušanjem. Če njena predhodnica predstavlja kolektivni bojni trans, gre pri Vejju za nagovor k iskanju notranje moči posameznika, da bo lahko z enako notranje močnimi tvoril neprebojno bojno vrsto, h kakršni kliče Grom Peruna. Pesem na sporočilnem nivoju na agresiven način izkazuje samoizpovedno liriko, medtem ko na instrumentalnem nivoju kitare izkažejo svoj potencial in glasbeni presežek. Tudi tu lahko govorimo o »hitu«, vendar na drugačen način.

Pri pesmi Kula najprej preseneti razločnost zvoka, še posebej slišnost bobnov in basa. V primerjavi s predhodnicami pesem ni tako udarna in v tem nekako izstopa iz konteksta plošče. Ne glede na to gre za spodoben in tehnično lepo odigran heavy metal.

Ampak potem po ušesih »zamahne« Veštac. Odlična heavymetalska strašljivo zveneča zgodba, kjer veliko dodano vrednost kakovosti pesmi dajeta večglasno petje in raba različnih vokalov. Ritem bobnov spodbuja k miganju, medtem ko težko igranje kitar napove okultno epskost. Tako se na plošči naniza še ena heavy mojstrovina, ki kliče k skupinskemu prepevanju refrena … »/…/ beli vuk ide u lov!«

Kitare na začetku napovedo, da s pesmijo Morana glasbeno-tehnično ne bo šale. Super je, da glasba že na začetku razvije toliko zanimivosti, da poslušalca pripravi do tega, da v nadaljevanju brez zadržkov sledi vsemu v nadaljevanju. Besedilni del se lepo spoji s predstavljeno instrumentalno lepoto. Gre za pesem, ki nas bolj kot v krog divjanja približa duhovno-izpovedni samorefleksiji.

Sledi še ena lepa bojna ter razgibana »catchy« rockersko heavymetalska koračnica – Oštrica. Rezilo meča se suka po bojišču in opravlja svoje poslanstvo – za stare bogove in čast (kako klasično). Kot taka hitro zleze v ušesa (navkljub temu, da se nekje v ozadju pojavlja neki neopisljivo čuden zvok, ki mi deluje malo moteče) in glej si ga no, čeprav se zapeti refren res pogosto ponovi², ne postane dolgočasen. Morda je tako zato, ker se tako naravno spaja z glasbo, da izpade kot njen logični in sestavni del.

Iz prej predstavljenega bojnega duha nas v višjo prestavo brezkompromisnega juriša požene Povratak. Nič več ustavljanja in zadrževanja – naprej in do konca. Ne vem sicer, ali gre pri besedilu za prispodobo »kralja, s katerim so šli borci skozi Golgoto«, ali gre za referenco na konkretni zgodovinski dogodek.³ Vokal res odlično vodi upodobitev besa. Morda me nekateri prijemi igranja kitar v določeni meri spominjajo na Iron Maiden, vendar nič ne de, saj ne gre za kopiranje in pesem zveni super.

In za konec še Večnik, pri katerem me kitare malo spominjajo na začetno (najboljše) ustvarjalno obdobje Metallice. Gre za bojno koračnico, pri kateri se ustvarja občutek, da je hitrejša od ostalih pesmi. Ne morem reči, da gre za najboljšo pesem na plošči, vendar je slednja vsekakor na nivoju drugih. S svojim potekom jasno pokaže, da ima vsebine (npr. soliranje kitare), ki bodo nekaterim omogočile drugačno in boljše uživanje kot tistim, ki nimajo tako »razvitega« ušesa in jih navdušuje kaj drugega, kot je npr. odtenek vokala.

Tako so se mi iz pesmi v pesem blinile tančice skepse do glasbe in vedno bolj se je krepilo navdušenje nad slišanim. Ja, za konec lahko zapišem, da bi si skupino želel slišati v živo v kakem klubu, ki omogoča, da se v njem nabrana metal energija kuha in vre. Kamenolom, bravo!

[1] In so meje med slavljenjem junaštva in šovinizmom zelo tanke in porozne.
[2] Najdominantnejši deležnik v pesmi je tokrat vokal, glasba je, če odštejemo kitarski solo, postavljena nekoliko v ozadje.
[3] Glede na vsebino preteklih pesmi se nagibam bolj k prvi možnosti.