Kaj imajo skupnega Damageplan, Hellyeah, Down, Kill Devil Hill in (zdaj bo že preveč očitno) Phil Anselmo & The Illegals? Pantero. Natančneje, v vseh naštetih bandih so (bili) bivši člani Pantere. Tukaj nas zanimajo Kill Devil Hill, pri katerih igra Rex. Mislil sem si: »Spet en nesposoben povprečen band, ki se želi zaradi enega super člana vpisati med večja imena metala, glasba pa ni nič boljša ali drugačna kot jo preigravajo talentirani mulci nekje bogu za hrbtom«. Rex je glavni naslov za medije, vse, povezano z bandom, se vrti okrog njega. No, poleg Rexa je v bandu še en super član, to je Vinnie Appice (Black Sabbath, Heaven and Hell, Dio), a on se raje kot pred kamere postavi za bobne.
Zgornje nečedne misli so se mi podile po glavi ob gledanju Kill Devil Hill uradne spletne strani. Rex tu, Rex tam, Rex povsod. Da bi upravičil svoje dvome, sem se odločil poslušati njhov drugi album, Revolution Rise, ki je izšel konec oktobra. Samonaslovljen prvenec so izdali leta 2012, ki so ga promovirali s turnejo po ZDA v družbi Adrenaline Mob (Mike Portnoy, ex Dream Theater), če koga slučajno zanima. Nisem si niti približno predstavljal, da se bo glasba Pantere in »Dio Black Sabbath« slišala kot Alice In Chains. Če bi moral, bi ta album definiral kot nekakšen mankajoči člen med grungeom in metalom. A je bolj grunge kot metal album, najlažje si boste predstavljali kako to zveni, če si zamislite, da so Alice In Chains posneli svoja prva dva albuma (Facelift in Dirt) z malenkost tehnično zahtevnejšimi bobni, Jerry pa je uporabil malo več distorsion efekta. Vokalist Dewey Bragg na določene momente do popolnosti ujame grunge vokal - včasih zveni kot Criss Cornell, včasih pa bolj kot Layne Staley. Glasba pa, kot že rečeno, prepleta grunge in metal (a ne ekstremnejših zvrsti metala kot sta npr. death in black). Pesmi, ki sta name naredili največji vtis, sta začetna No Way Out in Wake Up The Dead. Uradni single Crown Of Throns pa se mi zdi nekako preveč klišejski. Ocenite sami. Zanimivo pa je, da tudi ta album sledi pravilu, da za konec prihranijo počasno, otožno, baladno pesem. V našem primeru nas klavirski intro vpelje v otožno petje, ki je sicer kvalitetno, a malo preveč zateženo za moj okus. Verjamem, da vsak potrebuje nekoga, ampak Life Goes On, kot sami pravijo.
Z izjemo epiloga albuma mi je bila glasba všeč, začetek je obetaven - kričeč vokal, ki mu daje podlago riff, podoben pesmi Did My Time (Korn). Marsikateremu privržencu stare šole in sovražniku grungea (res je, Nirvana je potisnila 80s thrash nazaj v underground) to ne bo všeč. Sploh pa niti približno ne računajte na karkoli povezano s Pantero ali Black Sabbath.