Tako kot je pri bolj ali manj vsaki debati pravilnost lastne trditve odvisna od zornega kota zastopanja te, tako je od izbrane točke nič odvisno, ali so Kripl s Crypt of the Elders izdali svoj drugi ali že četrti studijski album. Ker sem v svojih recenzijah govoril o demo posnetkih (Adelsberg Frost in De Profundis) in prvencu Ruševine preteklosti, se bom držal lastnega štetja in Crypt of the Elders opremil s številko dva. V izogib popolni subjektivnosti pa naj lastno tezo podkrepim z dejstvom, da Kripl na svojih demo posnetkih nikoli niso uporabljali intra in outra, oba pa sta na albumih zaenkrat postala stalnica.
Ker je počrnjena slovenska različica legendarnih Obituary, ki domuje in deluje v Postojni, skupaj s komadom Tartarus kar tretjino albuma posvetila zgolj instrumentalijam, je po mojem mnenju povsem na mestu, da intra ne preskočim samodejno, temveč ga postavim v pomembnejše ospredje. Uvodni komad Crypt of the Elders vrže poslušalca v povsem nepričakovane, melodične, na akustični kitari osnovane in srednjeveško obarvane vode, od koder nas povleče instrumentalni Tartarus in nas katapultira v širne daljave vesolja, v katerih je nekoč potoval Trondr Nefas s svojim projektom Angst Skvadron. A ker gospodje iz Postojne ne poznajo heca in se po nemško držijo reka »Red mora bit!«, komad Disciplina končno postavi stvari na svoja (beri: poznana) mesta. Napuh nato odnese še zadnjo kopico šale, preden album s Pogubo preplavi d-beat štanc in poslušalec začne podzavestno migati v polka ritmih; slednji pridejo tokrat po zaslugi odlično uglašenih bass bobnov odlično do izraza. S Prisklednikom tako rekoč na koncu albuma izlijejo Kripli ves svoj bes na ploščo in po poslušalcu udarijo s tipičnim speed blackmetalskim rušilcem, ki v slogu že nekoliko zdelanega tanka sicer ne premore več vse svoje primarne rušilne moči – podobno kot gospodje, ki počasi prihajajo v leta, če se niso zdavnaj tam utrujeni usidrali.
Outro Crypt of the Elders II uvede konec kratkega potovanja. Sprva poslušalca k izhodu popeljejo enake kitarske melodije kot v intru, vendar v nadaljevanju se klasični Ulver v slogu albuma Bergtatt prelevijo v svojo današnjo moderno obliko, s čimer Kripl na izhodna vrata potrkajo s pravo dozo elektronskega eksperimentiranja in transcedentalne psihedelike. Me prav zanima, s čim bo trojica presenetila na naslednjem albumu.