Skupina Labyrinth je pod tem naslovom izdala svoj drugi album, s katerim so naredili velik korak naprej. Album je veliko boljši od prvega iz večih razlogov. Eden od njih je ta, da so se nehali igrati z raznimi »ritem mašinami« in podobnim sranjem. Pa tudi glasbeno so bolj dozoreli.
Na albumu je 10 dokaj podobnih skladb (če album poslušaš površno, težko opaziš, kdaj se je sploh začel naslednji komad). Izstopa pa instrumentalna skladba Feel, ki je mešanica elektronske glasbe in hitrega, trdega metala. Mnenje o tem, ali je komad dober ali ne je zelo deljeno. V šoli sem imel priložnost, da sem preizkusil učinek te skladbe na večjem številu ljudi (700-800). Moja hipoteza je bila naslednja: uvod (čisti »štanc«) bo všeč večini, ostali del komada pa ne. In res. Ko sem pritisnil tipko play in navil glasnost skoraj do konca sem videl nasmeh na ustih večine dijakinj in dijakov (tudi zato, ker od mene niso pričakovali, da bom vrtel tako glasbo, ki jim je všeč). Ko pa se v komad vključijo kitara, bas in bobni je vsega navdušenja konec. Vsaj za povprečno slovensko populacijo (rajo). Seveda pa ne za nas, Metalce!
Labyrinth pa so po izdaji albuma hitro zamenjali pevca. Kot se je kasneje izkazalo, je bila zamenjava le začasna in je trajala le del turneje. Vrnil se je star pevec, s katerim so kasneje izdali še en mini Cd. Zamenjava ni prinesla sprememb v kvaliteti glasbe. O tem smo se prepričali oktobra ‘98 v Salzburgu.

Peter