Začetki projekta Limbonic Art segajo v daljno leto 1993, leto tistega zloglasnega obrata znotraj norveškega black metala. Vemo, o čem je govora – Burzum, Mayhem pa to. V teh 31 letih se je projektu zamenjalo kar nekaj statusov. Bil je skupina, bil je dvojec, a sedaj obstaja le še kot solo projekt človeka, poznanega pod psevdonimom Daemon. Iz konglomerata v samostojno podjetništvo, tako rekoč. Studia kot skupina zares niso nikoli obiskali, izdali so le tri demo posnetke.

Projekt je zaživel šele kot dvojec in kot tak izdal šest studijskih plošč, ki so takrat na trgu predstavljale nekaj povsem novega. Daemonu in Morfeusu je uspelo ustvariti fantastično mešanico ekstremno simfoničnega in epskega black metala z močnim pridihom elektronike, kar je za takratni čas predstavljalo nekaj nepojmljivega. S to recepturo sta izdala šest celovečercev, od katerih si vsaj dva zaslužita kultni status. Sedaj pa nam Daemon kot samostojni podjetnik ponuja tretji album. Mu je uspelo ohraniti kakovost in rdečo nit dobrega starega Limbonic Arta? Poglejmo.

Opus Daemoniacal je kar deveti album projekta Limbonic Art in kot rečeno tretji album, kjer je za avtorstvo zaslužen Daemon sam. Po prvem poslušanju sem se takoj presenečeno vprašal: »Kje pa so klaviature? Kje pa je tista epskost?« Še enkrat sem v roke vzel medij in preveril naslovnico, ki pa je vendarle pokazala, da ne gre za napako, ampak da poslušam pravi izdelek. Iz tako inovativne ideje, tako zanimive in unikatne mašinerije se je projekt tekom let preprosto razvil v surovi, generično-melodični black metal brez kančka tiste značilne simfoničnosti.

Zanimivo pa je dejstvo, da skladbe same po sebi niti niso slabe. Ženejo jih ekstremno hitri ritmi (ponekod res ekstremno), krasijo jih mnogi zahtevni in občasno tudi za uho nalezljivi riffi, vokal pa žari v vsej demonski surovosti. Tukaj bi res pohvalil vokalne veščine, ki po vseh letih še vedno premorejo izraziti tista gnev in agresijo, ki sta srce black metala. Vseeno pa to preprosto ni več Limbonic Art.

Splošno je znano, da projekt uporablja računalniško generirane bobne, saj so bile te linije na starejših izdelkih občasno, namensko in brez zadržkov ustvarjene tako kompleksno, da bi moral bobnar iz mesa in krvi imeti vsaj štiri roke in noge, da bi jih lahko odigral. A tukaj ni tako. Ritmi se ponavljajo in ni tiste pestrosti, ki je včasih krasila ritmiko projekta. Gre za precej nezanimive bobnarske linije, ki delujejo, kot da so bile ustvarjene »čez noč«, brez pravega premisleka.

Ogromno skupin se tekom let, bom (pre)drzen, pomehkuži s proizvajanjem nežnejših in počasnejših melodij. Tukaj pa je stvar ravno obratna, kar bi v povezavi z zgoraj naštetim po vseh kriterijih preprosto moralo biti dobro, pa ni. Četudi so nekatere skladbe obogatene z vokalnimi večglasji in meniškimi harmonijami, tiste prave epskosti nikoli ne dosežejo. Album gre kljub 50-minutni dolžini kar »mimo«. Prav nobena skladba ne ostane zares v spominu in nekako ne povzroči tistega zanimanja ali želje, da bi si jo znova zavrtel.

Album Opus Daemoniacal v teoriji obkljuka vse točke, ki odlikujejo dober izdelek, pa me kljub temu ni prepričal. Le zakaj? So novejše izdaje skupine Metallica zares tako slabe, kot jih označujejo tisti ta pravi oboževalci? Gledano s tehničnega vidika jim pravzaprav nič ne manjka. Problem se pojavi v tem, da je na njih podpisana Metallica, skupina, ki je pisala zgodovino in postavljala smernice žanra, zadnje izdaje pa te kakovosti preprosto ne premorejo. Podobno je s tem izdelkom. Če bi bila za taistim izdelkom podpisana kakšna druga, neznana skupina, bi bil sigurno sprejet popolnoma drugače. Ker pa si je Limbonic Art že postavil močne temelje, ki so poskrbeli, da je projekt nekoč v morju black metala svojevrstno izstopal, oboževalci z izdelkom zagotovo ne bodo zadovoljni.

Pred dobrimi 20 leti je v medije privrela novica, da Limbonic Art svoje delo zaključuje, češ da je projekt prišel do najvišje točke in da je preprosto zmanjkalo idej za kakovostno nadaljevanje. Izdaje, ki so prišle na svet po ponovnem zagonu projekta, dokazujejo, da bi morda res bilo bolje, da bi luč v taboru ostala ugašena. Opus Daemoniacal ni izjema. Gre za najmanj atmosferičen in najmanj epski album do sedaj, ki odlike za kakovost in inovativnost preprosto ne more prejeti.