O Rapture, prejšnjem albumu Lord Belial, sem v zaključku napisal tako: »Zasedbi Lord Belial je z Rapture sicer uspelo ponuditi zelo razgiban album, toda na njem kljub številnim raznolikim elementom ne najdem ali ne slišim ničesar, česar ne bi slišal že kje drugje. Album me zaradi tega sicer ne odbija, toda ob poplavi unikatnejših izdaj pa se mi vseeno zdi vprašljivo, če bom pogosteje posegal po njem.«

Čas je pokazal, da po albumu dejansko nisem več posegal. Na podlagi te izkušnje lahko potemtakem z večjo gotovostjo zatrdim, da se bo z aktualnim albumom Unholy Trinity zgodilo podobno oziroma enako. Lord Belial z Unholy Trinity ponujajo devet viž, ki so posvečene gospodarju teme, njegovo ime pa kličejo z vso skandinavsko surovostjo in hladnostjo, ki jo tamkajšnji black metal premore. Zlovešči kriki v globine podzemlja so učinkoviti, a ker sliši hudič takšne redno, se nanje ne odziva z omembe vrednim zanimanjem. Trojice iz Švedske pa to po drugi strani ne moti preveč. Ta je razvila svoj slog in svoj način, za katerim stoji ponosno in suvereno.

Kot nosilce aktualnega kreativnega delovanja je zasedba predhodno izpostavila komade Ipse Venit, The Whore in Antichrist. Pod bandov izbor se brez težav podpišem tudi sam, sploh prva dva sta dejansko znanilca tega, kar album ponuja: riffovsko učinkovite komade, začinjene z ustrezno mero melodike, vendar bolj ali manj brez večje mere inovativnosti. Neko razliko naredi zaključni Antichrist, ki izstopa že na prvi pogled zaradi dolžine. A velikost še ni noben garant za uspeh, za tega je potrebna prava tehnika, ki pa jo Antichrist premore. Točno ve, kdaj in kako stopiti na gas, kdaj upočasniti in katere gumbe pri tem pritisniti (beri: uporabiti melodiko in headbanging riffe), da napetost ne začne pojenjati.

Unholy Trinity je torej več kot soliden album, dvomim pa, da mu bo uspelo nase pritegniti dovolj pozornosti, kakor Švedom ne bo uspelo vrniti hudiča na Zemljo.