Ali lahko mlad band v power metalu še najde svojo smer, ki že ni obdelana s strani velikih bandov in »zlajnana« s strani kasnejših posnemovalcev? Švedi Lost Horizon na svojem drugem albumu dokazujejo, da je odgovor na vprašanje pritrdilen. Po njihovih slikah, vzdevkih in naslovnici sodeč se zdi odgovor sumljiv, a glede na glasbo pa še kako pravilen.
Lost Horizon so se vse stvari lotili nekoliko širše kot tipični power metal bandi. Veliko večji poudarek so dali zahtevnosti aranžmajev in kompleksnosti kompozicij. Z dodajanjem progresivnih elementov, spretno vpeljano epiko, močnimi refreni in ohranjanjem melodičnosti ter udarnosti jim je uspelo narediti nekaj res veličastnih skladb. Najlepši tak primer so epi Lost In The Depths Of Me, Cry Of A Restless Soul in Highlander (The One), kjer navdušujejo še z razgibanostjo, dinamiko in kljub dolžini tudi nad 10 minut niti za trenutek ne popuščajo. Poslušalca prepričajo, da vseskozi pozorno posluša in se niti ne zave, kdaj se izteče 52 minut oziroma outro Deliverance. Tako se to dela.

Matjaž