Lost Reflection, Florida … Crimson Glory? Ime zasedbe in naslov albuma takoj asociirata na legendarne ameriške prog/power metalce in prve misli ob pogledu nanju ne daje slutiti, da bi na tem ploščku lahko poslušali kaj drugega kot poklon, tribute Crimson Glory. No, povezave z njimi so tu zelo močne, a z nekoliko drugačne perspektive. To je bil nekoč dejansko band, ki je preigraval nepozabne klasike albumov Transcendence in Crimson Glory. Njihov šef Fabrizio Fulco (ja, Lost Reflection so Italijani), je nekaj časa celo brenkal štiristrunko pri zasedbi njihovega kitarista Bena Jacksona (Ben Jackson Group). Po vrnitvi in reaktivaciji banda je ta začel ustvarjati lastno glasbo, ki pa z vzorniki nima več kaj dosti skupnega. Poklon tako večinoma ostaja le še v imenu.
Lost Reflection glasbeno ostajajo onstran luže, a žagajo bolj po klasičnih ameriških hardrockovskih notah. A Italijani bi se kljub »jenkijevskemu« pristopu zelo težko uveljavili v razviti in močni ameriški hard rock sceni. Enostavno so kvalitetno na prenizki ravni. Vokalist je brez pravega karakterja, nekak podpovprečen približek Alicea Cooperja. Glasbi manjka prave melodike, kitare se preveč držijo ritma in ne proizvajajo dovolj izrazitih, spevnih solaž, brez katerih v tej godbi ne gre; tu in tam pade kakšna še kar zanimiva. V celoti je izjema instrumental Wings Of Glory, kjer kitare »zapojejo« kot je treba. Mogoče dajo slutiti, da ne želijo zveneti kot eni izmed mnogih podobnih bandov, v skladbe mestoma vpletajo tudi akustično kitaro, a suma sumarum ne prikažejo neke kvalitete, ki bi pritegnila. Tudi zvok, ki ga ponavadi slišiš pri italijanskih dark/gothic bandih, jim ne prinaša ravno plus točk.
Začetek lastne poti pri Lost Reflection ni najbolje uspel. Brez dviga kvalitete bi lahko kmalu prišlo do situacije, da bi od njih raje slišali spet priredbe Crimson Glory kot lasten material. Tega pa si noben band ne želi.