Po mnogih tragedijah (izstopala je predvsem smrt bobnarja Munetake Higučija) se je Akira Takasaki dokončno postavil na noge in ponovno vzpostavil Loudness sinergijo. Po mnogih albumih (tudi v novem tisočletju) je našel formulo, v kateri se je oddaljil od klasičnega zvoka (in stila, tako glasbenega kot tudi vizualnega) Loudness iz osemdesetih in dodal pravi power napad. 2·0·1·2 izkazuje prav to. Album odpre štiriminutni The Stronger, ki preide v odlično 2012 ~ End Of The Age, zares heavy himno z odličnim besedilom, ki vključuje vse zaščitne znake novejših Loudness, torej veliko thrash pasaž. Takasaki ne odstopa od virtuoznih sprehodov po vratu kitare, ki so njegov zaščitni znak že več kot trideset let. Vključuje veliko prej omenjenih thrash pasaž (odigranih na US power metal način v stilu Iced Earth ipd.), ki odlično pritičejo modernemu zvoku, kakršnega band proizvaja. Driving Force, Behind The Scene in Break New Ground so lirično sicer bolj stereotipne kreacije, a vendarle so Loudness izdali že preko dvajset albumov, zatorej tople vode ne morejo ravno odkrivati. To so storili, ko je bil metal še »mlad«, leta 1980. Do konca ploščka udarijo še trije rušilci in dva krajša instrumentala. Album je smiselno sestavljen in odlično sproduciran. Heavy metalci se preprosto premalo zavedajo, kako velik band so Loudness, saj gre pravzaprav za enega diskografsko najpolnejših bandov vseh časov. Že leta 1982 so polnili arene na Japonskem, v sredini osemdesetih pa na turnejah tudi ameriške. V bistvu je Japonska proizvedla le še en band kova Loudness (po velikosti), in sicer X-Japan, ki pa nikoli niso prodrli izven meja dežele vzhajajočega sonca. Loudness postajajo vedno bolj »loud«. Bolj stari, bolj brutalni, udarni in aktivni. Še na mnoga leta!