Vse skupaj je bilo videti takole: prižgal sem glasbo in se poglobil v delo.¹ Glasba je stekla v prijetnem drncu za poslušanje ne preveč zahtevnega heavy/power metala, vendar se mi je, sicer še čisto zatopljenemu v svoje delo, tam nekje na sredini tretje pesmi v podzavest pritihotapilo vprašanje, ali sem si slučajno za poslušanje naložil Sonato Arctico oziroma zakaj sem si sploh naložil Sonato Arctico? V tistem trenutku sem se zavedel, da si Sonate Arctice seveda nisem naložil, a da poslušam nekaj, kar je njihovi glasbi res zelo podobno.

Tako je nastal okvir recenzije – gre za ploščo Kanadčanov, ki sledi taktom Sonate Arctice, ampak, posluh! Naj vas zapisano ne prestraši kar takoj, kot rečeno, gre za glasbo po taktih Fincev iz časa prvih dveh plošč, ko je njihova glasba delovala še znosno in poslušljivo.

Zvoki klaviatur odprejo vrata hitrejšemu igranju kitar in bobnov – tako se začne Maze Runner. Pesem, ki je zasnovana (in tudi res zveni) kot prvi od treh hitov plošče. Dinamična glasba se dobro povezuje z načini rabe vokalov, pa najsi gre za enoglasno ali večglasno petje. Kot celota, vendar predvsem s pomočjo vokalnih pospeškov, pesem ustvarja atmosfero brezkončnega poganjanja v hitri tek, vsakič sproti iščoč izhod iz neprenehoma spreminjajočega se blodnjaka. Nekako sem dobil občutek, da so s to pesmijo ustvarili hit tipa Blank File od Sonate Arctice s plošče Ecliptica.

Vzorec zagotavljanja »zapomnljivosti« pesmi (z izjemo zadnje, o kateri je več besed zapisanih v nadaljevanju) preko spevnih refrenov in rednega vključevanja kitarskih solaž predstavlja osnovno matrico komponiranja oziroma zlaganja drugih pesmi na plošči. Skupni imenovalec slednjih posledično predstavljata (predvsem) nezahtevna spevnost in občutek lahkotnosti.

Challengers of the Unknown predstavlja najboljši primer opisa. Njena najopaznejša posebnost (drugih presežkov izven zgoraj že opisanega nima) je kombinacija delov pesmi, v katerih se ustvarja občutek, da skuša skupina s petjem in glasbenimi prijemi »raztegniti počasnost« ter sledečih jim hitrih delov pesmi. Speed Racer je zelo lahkotna pesem. V njeni glasbi je še večji poudarek dan melodiki in harmonijam, medtem ko vokal ponekod zveni že malenkost, kot bi se želel prilagoditi predšolskim otrokom, ki jim pripoveduje pravljico. Tako zveni že precej neresno in »plehko«.

Sledi še ena »prvakinja« plošče: Doppleganger. Prvakinja zato, ker je zelo spevna, zaradi česar gre hitro v ušesa in tam tudi ostane. Vsebuje nekaj več razgibanosti, celo dramatičnosti in raznolikosti, k čemur veliko prispeva pošteno dolga kitarska solaža. Po drugi strani pesem glede kakovosti ne odstopa veliko od drugih prej predstavljenih gabaritov. Torej, drugi powermetalski hit na plošči.

O The Vigilante ne morem povedati prav nič več (melodična, intenzivna ter z vokalom, ki spominja na petje pevca Sonate Arctice) kot o njenih predhodnicah, razen tega, da je njeno besedilo že tako preprosto, da deluje že preveč plehko.

Tu je še The Storm, ki se v ušesih topi kot maslo na malo višji toploti – hitro. Hitro zleze in ostane v ušesih. Gre za najbolj pompozno pesem na plošči in tretjega od treh »klasičnih«² powermetalskih hitov na njej.

O skoraj desetminutni The Asylum sem na spletu izvedel, da je pri njej sodeloval Blaze Bailey (če se komu to zdi pomembna informacija), in, ja, mogoče je v uvodnih strukturah pesmi zaznati nekaj pridiha pristopov (npr. uvodno standardno počasno nedistorzirano igranje kitare)  plošče The X Factor od Maidnov. Blazeovo petje v pesmi še okrepi asociacijo na tisto obdobje ustvarjanja Iron Maiden. Uvodna elegična nota, ki jo ustvari Blaze, prepleta celoten, sicer glasbeno precej bogat, razgiban in zanimiv ep. Z njegovim angažmajem plošča dobi več čustvenega naboja in posledično močnejši karakter, zaradi česar je Blazeov prispevek mogoče oceniti kot modro potezo. Je pesem vredna poslušanja? Ja, zagotovo; celo bolj kot marsikatera druga pesem na plošči.

Malo več kot štirideset minut³ glasbe mine, kot bi mignil, in če imate radi zgodnje obdobje ustvarjanja Sonate Arctice in bi radi uživali v še kakšni drugi interpretaciji njihovih prijemov, je tole nekaj za vas … Če pa vam že zgolj misel na Sonato Arctico povzroča refluks, plošči ne posvečajte časa in pozornosti.


[1] Na tak način navadno opravim prvo poslušanje vsake nove plošče in odvisno od tega, ali mi ostane kaj od slišanega v podzavesti ali v spominu ob koncu, presodim, ali je stvar vredna ponovnega poslušanja in recenziranja ali ne.
[2] Ali že celo klišejsko zvenečih.
[3] Od katerih zadnji »ep« zajema blizu četrtino celotnega časa trajanja plošče.