Spet je vse po starem: Morgana se je vrnila v ime, band se je vnil k Black Mark. Po dveh albumih kot Lefay in nekajletnem zatišju, so odlični Švedi le posneli nekaj novega. Morgana Lefay so v devetdesetih veljali za power metal band, ko je imela ta zvrst še čisto drug pomen kot ga ima danes. V primeru Grand Materia s tega vidika ni prišlo do nobenih sprememb.
Neozirajoče se na vso trenutno dogajanje v metalu, Morgana Lefay ostajajo zvesti svojemu stilu, ki mu tu dodajajo še nekaj do sedaj neslišanih kvalitet. Grand Materia zveni nekoliko modernejše od prejšnjih izdelkov, tako produkcijsko kot izvedbeno. A še vedno je to neverjetno surovo, agresivno, heavy, brez olepšalnih melodij in kakršnih koli klišejskih atributov. Kitarsko delo je izredno, solaže in harmonije so ne ravno običajne, riffi odlični in zelo pestri, skozi celoten album ustvarjajo močan pritisk, več je nižje uglašenih pasaž, udarnih staccato riffov in modernejših v stilu Nevermore. Charles Rytkönen poje kot Jon Oliva v najboljših časih, večinoma še bolj surovo in temačno, a zelo emocionalno, na trenutke melanholično in z odličnim občutkom za melodiko. Vokalne linije so nekoliko bolj melodične kot v preteklosti, kar bi se lahko reklo kar za album v celoti. Posebno poglavje so izredno učinkoviti refreni, kjer v nekaterih pesmih Charles dobi podporo zborovskih vzklikov. Čeprav gre za koncept, pri poslušanju tega ni opaziti. Vsaka pesem stoji zase, gre pa za zelo dinamičen in raznolik material. To se najbolj opazi pri prevladujočih skladbah srednjega tempa kot so naslovna, Hollow, Operations Of The Sun. Angel's Deceit odigrajo v prestavi višje, ima pa izreden refren, podobno »hit« I Roam, Edge Of Mind je modernejši headbangerski, Only Endless Times Remain pa njihova tipična, nekičasta balada. Bolj ko poslušam album, bolj se sprašujem, kdaj so posneli boljšega. Grand Materia, grand album.

Matjaž