Norveški one man black metal band Mork smo vam na našem portalu že predstavili, in sicer skozi naše novice kot tudi v začetku meseca februarja z recenzijo EP-ja Pesta. Dokaj kmalu po prvi recenziji pa ponovno pišemo o dotičnem bandu, ki je z albumom Katedralen ponudil že svoj peti studijski dolgometražec.

Ta po nekajsekundnem uvodu udari poslušalca s poslušljivim, hitrim in melodičnim black metalom, kakršnega pričakuje, ko sliši pojem »true Norwegian black metal«. Gre za surov, hladen in jezen kos črne kovine, katerega všečnost se v mojih ušesih prenese preko naslednjega komada Svartmalt in njegovega nalezljivega refrena do komada Arv, tretjega po vrsti, ki me vedno znova navduši s čistim petjem. A ker se poleg všečnosti začetnega komada z njim hkrati ne prenese tudi njegova energičnost, začnem po nekoliko bolj progresivnem nadaljevanju osebno pač nekaj pogrešati. Sicer album sploh ne potone povsem v počasne ali srednje hitre progresivne tone, ki me nemalokrat spomnijo na bandove stanovske kolege Helheim in Enslaved, ki v svoj metal vpeljujejo vpliv rocka 70-ih, a začetna nalezljiva neposrednost je povsem nekaj drugega kot recimo razvlečenost počasnih riffov zaključnega komada De fortapte sjelers katedral, zaradi česar ob koncu album povsem drugače odmeva v ušesih kot ob začetku.

Thomasu Eriksenu je torej uspelo s ploščkom Katedralen proizvesti izredno zapomljiv začetek, poln energije in dinamike, ki pa mu očitno nista bili tako zelo pomembni, da bi ju ohranil do konca albuma. Druga polovica albuma deluje dosti bolj progresivno ali post blackmetalsko, kar zna marsikoga odvrniti od ponovnega poslušanja. A po drugi strani se Eriksen očitno ne želi ponavljati in pač na ta način poskrbi za preobrat in presenečenje, ki ga osebno zagotovo nisem pričakoval.