Necromass so italijanska black metal zasedba, ki se je rodila davnega leta 1989, takrat pod imenom Massacrator. Prvotno ime se jih ni držalo dolgo, natančneje okoli leto dni, dokler se niso za dve leti preimenovali v Dark Lust. Leto 1992 je nato v zvezi z imenom prineslo dokončno odločitev, leta 1998 pa so Necromass po treh EP-jih in dveh studijskih albumih prekinili delovanje. Od prve zasedbe, ki je bila poleg ob ustanovitvi in izdala demo Connected Body Pentagram, danes ni več ne duha ne sluha, ostali pa so trije člani (Ain Soph Aour, Nachzerehrmara, J.C. Kerioth) iz obdobja od prvega EP-ja do drugega celovečerca, aktualni bobnar Charun pa se je trenutni zasedbi pridružil ob ponovnem vstajenju iz bandovega pepela pred dvema letoma.
Pestra zgodovina banda pa je v popolnem nasprotju tega, s čimer so se Necromass vrnili nazaj na sceno. Razumem namreč, da so bili v tem času nemi opazovalec scene, a kot kaže Calix. Utero. Babalon., tudi videli in slišali niso kaj dosti dogajanja okoli sebe. Iz vidika »drugega prvenca« sicer ne želim (in tudi ne morem) trditi, da so obstali nekje v zgodovini in tako ponudili neko generično različico black metala iz druge polovice devetdesetih let prejšnjega stoletja. Lahko in moram pa povedati, da se na Calix. Utero. Babalon. nahaja polno že slišane, povprečne ter pogojno in redko zanimive glasbe, pomanjkanje idej pa se med drugim kaže tudi v tem, da album sestavljajo kar štiri instrumentalne pesmi (intro Calix.Utero.Babalon z akustično kitaro v slogu švedskih Shining, vesoljska Vacuum ter Beyond The Veil Of Shame And Glory in nežna zaključna Mater Triumphans) od skupaj desetih. Ostane torej šest pesmi, ki so posvečene od mid do up tempo black metalu s sterilno čistim kitarskim zvokom, številnimi blast beati in povprečnim vokalom. Vse skupaj mene osebno bežno spominja na zadnjo ploščo norveških Obtained Enslavement, sicer pa so primerjave s katerim koli modernejšim melodičnim black metal aktom tudi povsem na mestu.
Upam, da bodo oziroma so s Calix. Utero. Babalon. na svoj račun prišli vsaj tisti poslušalci, ki band poznajo že iz obdobja pred »kreativno« pavzo. Čeprav močno dvomim. Škoda – spet en band, ki je porušil lasten mit s prekinitvijo dolgoletne studijske tišine.