Da je Finska blažena dežela, saj med njenimi prebivalci uspeva in izredno lepo cveti vrsta metalskih podžanrov, vemo vsi. Tokrat me je dežela očarala z izdajo, ki jo v metalski botaniki sam imenujem kot marjetico. Gre za prvo cvetico, ki so jo moja ušesa poduhala na divjem travniku metala in ki me je s svojim opojem za vedno zvezala s prelestnostjo tega travnika; govorim o marjetici pristnega heavy metala. In kaj je zame bistvo heavy metala? Prijetna in intenzivna glasba, sestavljena iz dinamičnega in zanimivega igranja kitar ter basa in intenzivnega bobnanja, katere popolni lepoti da (ali odvzame) krono petje.

In Neverfade nam s pričujočo recenzirano ploščo dajo prav to: intenziven, raznolik, svojevrsten in doživet heavy metal, ki gradi na glasbeni odličnosti in jo krasi z vokalom.¹ Devet pesmi v nekaj manj kot uri privrši in odvrši kot prijetna poletna nevihta, ki prinese z morja dež in prežene z obale mehkužce, s čimer omogoči, da v lepoti kamna morja in toplote uživajo tudi trdoživi.

Battle Hymn, odlično obetaven uvod v ploščo, nas obdari z zanimivo in lepo super prebavljivo kombinatoriko dialektike različnih načinov igranja (in povezovanja igranja) kitar ter dialektike rabe različnih tipov glasov in rabe vokalov. The Blade, Pt.1 je intenzivna in dramatično poživljajoča bojna pesem lepote igranja bobnov in kitar, ki daje bojevnikom še zadnjo spodbudo, preden se slednji kot hudourniki razbesnijo v napad.

Phantoms in the Wind? Je ena od pesmi na plošči, ki najbolj ostanejo v ušesih. Na začetku vsebuje več rokerskega tempa, ozaljšanega z metalskim pristopom k igranju glasbe, ki pesem preko valov potencialne povprečnosti varno prepelje v deželo všečno spevnega heavy metala. Bleeding Hearts zveni (morda tudi zato, ker se zdi, da so vsaj v prvem delu pesmi kitare potisnjene malenkost v ozadje za vokal) nekoliko bolj baladno – vendar ni balada. Prav petje v svojih različnih oblikah in odtenkih izraznosti predstavlja glavnega aduta izrazitosti in lepote pesmi.

Assassin po ušesih završi hitro kot neukročen veter. V svojem duhu ohranja občutek prisotnosti pristnih prvin glasbenega stila, s katerimi so žanr ozaljšali Iron Maiden, vendar ne gre za kopiranje njihove glasbe! Skratka zelo dobro; heavy metal, kot mora biti – hiter, speven ter divji in svoboden. Hourglass Breaking je »wow!!!« pesem, ki iz precej počasnega in žalobnega začetka zrase in odgalopira v razcvet dinamike cele vrste dogajanj! Je mar mogoče toliko različnega tako lepo in zgoščeno povezati ter občutenje odličnosti heavy metala dvigniti od tal do neba (in nazaj blago odložiti na zemljo) v zgolj šestih minutah in pol? Neverfade dokažejo, da je mogoče, če le znaš in čutiš! Nad-odlično!

The Blade, Pt.2 je epsko nadaljevanje prve pesmi s podobnim naslovom. Njen najlepši del je glasbeno mojstrstvo skupine, ki bi, če bi v pesmi ne bilo petja, lahko obstajalo tudi kot povsem spodoben instrumental. No, seveda po drugi strani tudi petje prispeva k veliko višji kakovosti in moči pesmi. Voyager je vznesen ep pionirjev, ki se podajajo v neznano v vesolje, izgubijo stik z matičnim planetom in ostanejo ujeti v večnosti vloge raziskovalcev. Zavijajoče igranje kitar ter »dolgo držanje vokala« v stanju petja največ prispevajo k začetnemu občutku epske vzvišenosti, ki se z vključitvijo bobnov in dramatično spremembo tempa spremeni v tragedijo ujetosti v večnosti iskanja. Tako glasba na edinstveno popoln način sosporoča tisto, kar sporoča petje. Nič drugega kot preprosto odlično zastavljeno.

In za konec še poslastica – kot strašljivo in usodno nadaljevanje predhodnice nas The Horror (Out from Space) brez zavedanja, kdaj in kje, za nekaj časa (tako, mimogrede, za pokušino mojstrstva skupine) iz sveta heavy metala odpelje v vesolje epic (heavy) dooma! In to tako glasbeno kot tudi mega odlično vokalno. Seveda se pesem vrne nazaj v svet napete tesnobe ustvarjajočega² heavyja, ampak vseeno … Aplavz! Bravo, bravissimo!!!

Hudiča, tole res paše. Thieves in the Night je plošča pravega pravcatega heavy metala, ki si ničesar ne izmišljuje, marveč svojo odličnost kaže skozi inovativnost znotraj kanonov zvrsti! Po dolgem slušnem uživanju ob vdihavanju vrste različnih eksotičnih cvetov podzvrsti metala sem spet dobil v roke prelep primer heavy metal marjetice, katere vdihovanje cveta me je spet spomnilo na tisti prelepi »prvič«. Odlično zloženo, krasno odigrano in odpeto … Preprosto – to je to.


[1] Res, slednji ni Dickinsonov ali Halfordov, vendar je dovolj kameleonski, da nam na platno glasbe pričara mogočnost, moč, vznesenost, čustvenost, napetost in sproščanje. Je to dovolj? Zame je to več kot dovolj.
[2] Zaradi dramatičnega opisovanja, kaj počne in kako si prizadeva rešiti se iz kroga ujetosti v večnost iskanja posadka Voyagerja.